Poseg v proces

Slovensko ustavno sodišče je s svojo odločitvijo, da referenduma o izbrisanih ne bo, hote ali nehote poseglo v delitveni proces v državi. In to potem, ko je nedavna kampanja pred referendumom o sporazumu s Hrvaško že skoraj definirala pripadnost temu ali onemu polu slovenske politike: da se bo enkrat vedelo, kdo je kdo.

Manjkal je samo še dokaz volje ljudstva o izbrisanih. Tisti o podpori Hrvaški je bil tako tesno izglasovan, da bi dokončno mejo postavil šele naslednji. Na eni strani bi imeli argument, da gre za uveljavljanje človekovih pravic, na drugi, da nas bodo Slovence izbrisani v teh težkih časih z izterjavo odškodnin še dodatno oskubili. In kako naj bi se človek v tem znašel? Eni na referendum ne bi šli, tisti, ki bi glasovali, bi pritegnili svojim.

Torej bi bila njihova odločitev politična in naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Tudi če Pahorju še tako očitajo, da preveč tvega, je dejstvo, da do neke odločitve prej ali slej mora priti. Janša se avantur, s katerimi ljudem ni moč pihati na dušo, ni niti zares loteval. Srečanje s Sanaderjem na Bledu v zvezi z urejanjem meje je bila samo epizoda, ki ni pripeljala nikamor. Izbrisanih se ni dotaknil, tudi vprašanja istospolnih ne, pokojninska reforma je v njegovih zlatih časih lahko počakala, zdravnike in državne uradnike je bilo moč potešiti in tako naprej.

Zdaj je vse drugače, in če je opozicija Pahorju očitala, da se namesto z usodnimi zadevami ukvarja z vsem drugim in da razdvaja ljudstvo, bi si morala pravzaprav oddahniti. Kajti oblast izčrpavajo tudi referendumi. Naj se torej v miru posveti državi, ki ječi pod bremeni. In tako se otepajmo tudi referenduma o družinskem zakonu, ki ga napoveduje Nova Slovenija, pa onega v zvezi s študentskim delom in bogvedi, kaj se še kuha.

Da, pravica do referenduma, ki jo zagovarjata dva od devetih ustavnih sodnikov, mora ostati, toda enkrat se bo treba lotiti reforme tudi tega poglavja. Da ne bo razdvajalo.