Postojnska utopija

Na izredni seji postojnskega občinskega sveta se tako rekoč ni zgodilo nič novega. Že pred dvema letoma smo namreč slišali zahteve o prekinitvi izdelave državnega prostorskega načrta, ukinitvi vadišča na Počku in napovedi, da bodo na ustavnem sodišču zahtevali presojo zakona o umeščanju državnih objektov v prostor ter sprožili vse pravne postopke za razveljavitev dokumenta.

Civilna iniciativa je tedaj srdito skočila na okope, v bran ljudi, ki so zaradi dolgoletnih vojaških aktivnosti v bližini svojih domov prikrajšani za zdravo in mirno bivalno okolje. Glede na množično podporo je iniciativa pri zahtevi po odhodu zadnjega vojaka s Počka, to pričakovala tudi od (lokalnih) izvoljencev ljudstva.

Vodstva občin so sicer takrat na obrambno ministrstvo naslovila negativna mnenja glede DPN, a so se v naslednjih letih nasprotujoča si stališča umirila in zgladila ob denarnem prispevku iz dogovora o uporabi in upravljanju vojaške infrastrukture. Postojnska podžupanja in podžupan sta se kot člana pogajalske skupine na seji branila, da nista nikoli sklepala kupčij in v zameno za odškodnino odstopila od namere po izpraznitvi Počka.

Toda predstavniki občine, ki so v svojih pisarnah sestankovali z visokimi predstavniki vojske, niso videli razlogov za sklic izredne seje, kadar je na poligonu zagorelo zaradi streljanja patrij. Niti ob razburjenju prebivalcev, ko so ob šviganju bojnih letal žvenketale šipe v hišah, niti ob bentenju aeroklubov zaradi zaprtja primorskega zračnega prostora. Izredne seje ni bilo takrat, ko je minister Aleš Hojs povedal, da njegov cilj ni zapiranje tega vadišča, niti ko je DPN obravnavalo ministrstvo Zvoneta Černača.

Na stare zahteve po ukinitvi poligona in boju za pravico na sodiščih so se zato v Postojni spomnili prepozno. Te pobožne želje so zato tik pred zapečatenjem DPN utopične. Predstava (pred lokalnimi volitvami) pač mora biti.