Pot iz temé

Slovencev se že nekaj desetletji drži oznaka, da smo narod samomorilcev. Glede na stopnjo samomorilnosti smo še vedno med desetimi najbolj ogroženimi državami na svetu in še vedno presegamo povprečje EU.

Tako navaja suhoparna statistika. Za vsakim ugaslim življenjem pa ostajajo neizmerna bolečina, praznina, trpljenje svojcev, čustvene rane, pa tudi stigma. Tisti, ki odide, pusti za seboj prizadete bližnje, ki iščejo odgovor na vprašanje, zakaj? Okolica pa ogovarja ...

K sreči hkrati z osebno rastjo, dozorevanjem in razvojem dozoreva in se razvija družba. K temu je pripomogel razvoj znanosti, tudi medicinske, ki zajema tudi duševno zdravje. Od duševnih stisk in bolezni se je že davno odlepila oznaka, da so nevarne, celo škodljive. Gre namreč za bolezni, ki jih je treba primerno zdraviti in obolelemu pomagati.

Razvoj pa ima tudi neželene in manj neprijetne posledice. Vse več ljudi ima zavoljo hitrega načina življenja vse manj časa zase in za soljudi. Vse več aktivno zaposlenih se zaradi naprezanj ohraniti dostojno preživetje, po napornem delovniku umika v samoto, saj potrebuje kanček miru. Socialni stiki so vse šibkejši, redkejši, za ostarele svojce ni časa niti za kratek obisk ...

Psihologi, psihiatri, gerontologi, pediatri vse resneje opozarjajo, da postajamo družba individualistov in tudi egoistov. Na robu pa ostajajo osamljeni, obubožani ostareli in vse bolj zagrenjeni mladi ljudje. Oboji so najbolj ranljivi, ko pritiska kriza, ko zmanjkuje dela in se jim obeta črna prihodnost. Strahoma se sprašujejo, kako naprej? Zato se jih polaščajo obup, depresija, pa tudi črne misli.

Da bi jih preprečili, vznikajo organizirane akcije in programi pomoči ter ozaveščanja. Dopovedujejo nam, da iz vsake temé vodi pot. Da v stiski nisi sam. Ker pa se kriza stopnjuje, takšne akcije ne bodo dovolj. Zato čaka državo težka in odgovorna naloga - pomagati obubožanim. Revščina lahko človeka požene tudi v nerazsodnost ...