Pot v brezpotje

Kaj je z obrežno potjo, ki se po semedelski promenadi z juga bliža ravnodušni gmoti starega Kopra? (Odmislimo vsiljivo “motečost” antropocentrične podmene, da bi z njo na vsak način “nekaj moralo biti” - sprijaznimo se z dejstvom, da enostavno je.)

Nič ni, s to potjo: “zgolj” položena je med dvoje točk; razdalja je, ki jo v eno ali drugo smer premerjajo koraki. Vendar nič te poti, nad katero se vselej pne nekakšno - zdaj neodpustljivo vedro, zdaj slikovito čemerno - nebo, ni prazen, ampak naphan z vsebino in pomeni.

Ločnica je, ta pot (tudi ta pot). Vsakršna ločnica, tudi ločnica med “zdravo” presojo in “zveriženo” domišljijo. Na desni strani (ko stopate proti Kopru) meter ali dva niže od morske gladine ležijo ostanki že dolgo izsušenih solin, ki bodo še nekaj tednov ali mesecev zasilno pribežališče ptic - tam zdaj čez dan rohneče kopljejo, rujejo, grebejo, trgajo težki stroji: od njihovega neznansko hladnega, čisto nič ihtavega dela se trese zrak; včasih se zatrese tudi prhutava misel mimoidočega.

Vzhodno od ostankov nekdanjih solin, onkraj ceste, je gradbišče z žerjavi, so težki tovornjaki, ki v enolično vrtečih se “hruškah” dovažajo neizmerne, vendar natančno izmerljive količine betona, so mimoidočim zvečine nevidni delavci s svojim skrbno nadzorovanim delanjem (delom?), garanjem. Tja si ptice ne upajo, kajti tam se udejanja rast vsakršnega napredka: v gromozanski stavbi bo kmalu moč sproščeno plavati, telovaditi ali kako drugače ubijati nadležno in duhamorno preobilje časa.

In so še druge stavbe, gmote iz armiranega betona, ki se zarivajo v “pejsaž” in v vsega vajeno nebo: v njih je veliko, vendar nikoli ne dovolj prostora za vedno nekakšno delanje (delo?) ljudi, ki pa (pre)bivajo (torej predvsem spijo) drugje: banke, zavarovalnice, trgovine, gostinski lokali, delavnice, šola itn.

In na levi strani ločnice je to, kar enoličnosti desne strani na videz onemoglo ugovarja, tiho in trmasto planje porazno neuporabne praznine. Morje v plitvem zalivu: privezi z barkami in jadrnicami, ki vsako leto zaživijo le za nekaj dni, jutranja jata vselej razsrjenih galebov, predvsem pa pogled na zahod, pogled, ki ga koprenasto zamejuje edinole utrip krvi poživljajoča uganka namišljenega obzorja. Izmikajoča se uganka - in prav je tako.

Samo to? No ja, po nevihti more pogled seči še dlje: do Devina in Tržiča, celo do trepetavega privida Gradeža in ustja, ki se odpira v močvirnato Maransko laguno: in še bolj zadaj se pne lok zdaj še zasneženih Dolomitov: za prvo (nerazvozlano) uganko tiči druga, za njo tretja in … Kaj počno te uganke? Nič pametnega, vendar nekaj blagodejnega. Človekovo misel vabijo v pobeg, v tišino in praznino, v ponovitev krepčilnega otroškega sna; vabijo tega, ki vselej in povsod mora biti-za-nekaj (nikoli ne “zgolj” zase), v vrtoglavi in nedoumljivi in nenehno izmikajoči se biti-za-nič.

A ta, ki premerja pot do starega mesta, ne naseda vabeči uganki. Bojazen pred praznim ga odvrača od pobega. In se jalovo tolaži z modrečevo mislijo: “Ugankam se prej približamo, če jim gremo s poti.” (Heidegger, Heraklit, 50. fragment) Raje ostaja na poti v brezpotje.