Pot v brezvladje

Je premier Borut Pahor z včerajšnjim sprejetjem rebalansa proračuna izbojeval prvo zmago v obupanem poskusu, da v okviru svojih prizadevanj za reforme vendarle kam pride? (Da mu ne gre več toliko za to, da obdrži oblast, mu glede na njegov očiten videz vdanosti v usodo gre kar verjeti).

Odgovor na vprašanje skoraj ne more biti pritrdilen. Sprejetje tako pomembnega dokumenta, kot je proračun, tokrat sicer njegov rebalans, bi moral pomeniti znak zaupanja. A ni tako. Denarja bo zanesljivo manj in proračun je treba pač oklestiti. To priznavajo tudi v opozicijski SDS, kjer v tej zgodbi delujejo povsem nezainteresirano, v slogu Janševega sporočila predlagateljem: “Sprejmite ga sami, če ga hočete.”

In so se glasovanja vzdržali, čeprav so s tem, tako vsaj pravi prvak SNS Zmago Jelinčič, omogočili sprejem dokumenta. Ampak ko gre za zakon, ki nekaj veleva, je vse drugače. To se je pokazalo pri glasovanju o noveli zakona za tako imenovane interventne ukrepe. Očitno kakršnekoli. Kajti potem ko je opozicija vladi nanizala vrsto očitkov na račun krepitve javne uprave (v svojih treh letih vladanja naj bi ta na novo zaposlila približno 3000 javnih uslužbencev), je zavrnila zakon, ki bi dodatno zaposlovanje v tem sektorju ustavil. Tudi donedavna koalicijska partnerica Zares je pri tem vladi obrnila hrbet, nakar je padel še predlog, da bi si obubožana država pomagala s prodajo svojega premoženja.

Vse skupaj ponovno potrjuje, da je izvršna oblast v Sloveniji tako rekoč blokirana. Torej gremo na predčasne volitve. Te so res že skoraj neizogibne, ne glede na epilog dogodkov v parlamentu v začetku prihodnjega tedna, ko bo odločal o zaupnici vladi. Morebitni nezaupnici bo sledil odstop in potem ...

Veliko vprašanje je, ali se bodo politične sile potem dovolj hitro dogovorile za datum volitev. V nasprotnem primeru bo brezvladje najslabše, kar si država v teh časih lahko privošči.