Pot v nemost

(Vse prevečkrat je hudo govoriti, pisati o tistih, ki jih imaš rad; hudo tudi zato, ker te vse prehitro zanese v cenen patos, ki je upravičeno vreden pomilovanja in najglobljega zasmeha. In vendar ne gre drugače …)

O kitaristu govorim. O človeku, katerega nedopovedljivo uročljivo glasbo vročično in sestradano poslušam zadnjih petinštirideset let - približno tako, kot bi umirajoči od žeje sredi razbeljene puščave pil ledeno studenčnico.

Slaven in navzlic čezmerni zapravljivosti je zavidljivo (torej neodpustljivo) bogat; v gmotnem pogledu je že zdavnaj vsega presit. In nič čudnega ni, če mnogi v njem že lep čas zro malomeščanskega konformista: na stara leta da je v ostrem, izrazito motečem neskladju z uporniško kljubovalno držo svojih mladih let in prozaično dolgočasen, porazno izvotljen prototip samozadovoljnega očeta in deda - kot spočetka bister hudournik da je, ki se v morje izliva kot motna, gnilobna in počasna reka. In tovrstnim očitkom, pa naj vznikajo iz še tako skrnobne ozkosrčnosti, nikakor ne morem ugovarjati: kot živo bitje ni nič izjemnega - življenje pač kri in meso prej ali slej (in domala vselej) izobliči v klavrno razkrajajočo se gmoto.

Toda človek, o katerem govorim, je v sebi vse do današnjih dni (decembra bo stopil v oseminšestdeseto leto) ohranil osupljivo, deško nedolžno jedro. Ne kar tako, ne zaradi genov ali pa nekakšne božje usmiljenosti, ampak zaradi kitare, zaradi goreče in obsedene ljubezni do igranja kitare, v resnici edine prave stalnice njegovega izrazito vihravega, nemalokrat pa tudi pretirano objestnega življenja. Ko bi ne bilo šestih strun, bi bil verjetno dokaj kmalu končal kot zavožen in zavržen pridanič, klavrn naplavljenec brez imena. Umetnine, ki jih je ustvaril - med nekaj več kot 600 skladbami je zagotovo vsaj dvajset odstotkov nezaslišanih mojstrovin - ga bodo, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma, preživele. Jih bo vrag vzel, a le če bo ves svet šel rakom žvižgat.

Kitarist je hudo bolan. Paradoksno pa je to, da je njegove bolezni (neozdravljivega in dolga leta zahrbtno prikritega vnetja sklepov na obeh rokah, zlasti na desni) v največji, vendar ne edini meri krivo ravno igranje kitare. Palec in kazalec na desnici že več kot petdeset let v nespremenjenem položaju držita in po kitarskih strunah premikata trzalico: v snemalnih studiih, na maratonsko dolgih koncertnih turnejah, v neštetih gluhih nočeh, ko kitarist igra zgolj zase, za najstrožjega ocenjevalca in najbolj zanesljivega svetovalca.

Bolezni se bo dokaj kmalu posrečilo to, kar se ni dolgoletnemu jemanju mamil, čezmernemu popivanju in verižnemu kajenju: kitaristovi prsti so že pred leti izgubili nekdanjo prožnost, členki vse bolj boleče zatekajo in se spreminjajo v strašljivo grčaste vozle. Nove skladbe resda še vedno neučakano in silovito butajo v kitaristovo zavest, toda vse bolj iznakaženi prsti jih skorajda ne morejo več preigravati, oblikovati, “prevajati” v pregovorno prepoznavne akorde, prijeme. Kitaristova pot se nezadržno izteka v brezdanjo nemost.