Potemkinova vas

Primorski košarkarski trenutek je klavrn. In to ne od včeraj. Gospodarska kriza je samo pospešila nazadovanje, na katero smo na straneh PN opozarjali v zadnjih letih - in jih venomer slišali, kako grdi da smo, ker ne pišemo pozitivno. Izkazalo se je, da smo, na žalost, imeli prav. Za navzven lepo fasado je stala Potemkinova vas.

Pa kako lepo je bilo včasih v primorskih dvoranah. Idrijske tekme iz sredine 90-ih let so že zapisane v legendo. Kjer je na Primorskem gostovala Idrija, je bil to košarkarski praznik s polnimi dvoranami! Tudi velike Postojne in velikega Kopra ni več. Koprčanom je uspelo celo dvakrat zavoziti klub! Nazadnje lani, ko se je vse zrušilo zaradi (formalno) 9000 evrov, v resnici pa je minusa dvajsetkrat več. Zveni neverjetno, da takšno regijsko središče s široko bazo otrok ne more imeti niti povprečnega prvoligaša.

Tudi nekdanji prvoligaš z najdaljšim stažem iz Sežane je letos dvignil roke. A vsaj propadel ni. Ker ga je zadnji dve leti srečala pamet in je oživil mladinski pogon, ima neko perspektivo. Postojna je že leta med peklom in nebesi ter ne more najti stabilnosti. Tako se le Portorož zdi svetla točka na primorskem košarkarskem nebu - vendar ga hitenje v prvo ligo ne zanima.

Čisto zadnji (gotovo ne zadnji) je recesiji podlegel KK Nova Gorica, ki je prvenstvo začel kljub temu, da so se v njem zavedali, da za celotno sezono ne bo denarja. V javnosti je zadnja leta nastopal kot neke vrste pravičnik, s prstom je kazal na nepravilnosti drugih, v resnici pa je podobno ravnal tudi sam. Kdor drugemu jamo koplje ...

In kje je rešitev, da Primorska ne bo bela lisa na slovenskem košarkarskem zemljevidu? Zgolj v načrtnem delu na realnih temeljih in z novimi ljudmi. Novimi, ne starimi. Sceno namreč že leta obvladujejo isti ljudje, z vsemi medsebojnimi zamerami vred.

ROK MAVER