Poti in tarče

Primorska na kriminalnem zemljevidu Evrope in Balkana že dolgo zaseda pomembno mesto. A ko se majhna primorska poštna poslovalnica uvrsti na seznam tarč tujih kriminalcev, se lahko vprašamo: koliko slovenskih tarč se je znašlo na takšnih in podobnih seznamih in kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Pustimo ob strani konkreten primer. Na eni strani imamo že znano balkansko pot, ki ni le kanal za tihotapljenje droge in orožja, pač pa tudi pot, po kateri v Slovenijo (in naprej) prihajajo prekaljeni kriminalci in tudi tisti, ki si s pomočjo lokalne kriminalne scene šele brusijo kosti.

Na drugi strani imamo od vstopa Slovenije v EU in schengenski pravni red odprto pot, ki še nima svojega imena. Pot, ki omogoča prost pretok ljudi, tako tistih s poštenimi kot z nepoštenimi nameni. In tako kot na Balkanu obstajajo seznami morebitnih primorskih (in slovenskih) tarč kriminalcev, zagotovo obstajajo tudi v prostoru razvite Evrope. To potrjujejo nekateri dogodki, ki so se zvrstili v bližnji preteklosti in še čakajo na razplet na slovenskih sodiščih.

In vendar se včasih dozdeva, da Slovenija tovrstno problematiko potiska na stranski tir. Povsem drugače je v naši neposredni soseščini. Italijanski varnostni organi namreč v v obmejnem pasu zelo temeljito nadzirajo teren in v njihovih rokah se je znašlo že precej prekaljenih tujih kriminalcev, iskanih zaradi ropov, zlorabe prostitucije in drugih hudih kaznivih dejanj. Do Slovenije jih je ločil le še kakšen kilometer ... In sploh ni nujno, da bi se, če bi jim uspelo priti v našo državo, odpravili naprej v svoje rojstne kraje.

V Slovenijo pa se je moralo vrniti kar nekaj tujcev, tudi državljanov članic EU, katerim je Italija zaradi nezakonitega početja v preteklosti prepovedala vstop. So se vrnili domov? Ali ostajajo pri nas in delujejo na še neraziskanem kriminalnem polju? Predvsem pa: ali slovenski varnostni organi vedo, kdo vse se giblje po našem ozemlju?