Potrpljenje pa kopni

Po jesenskih pogajanjih med zdravniškim sindikatom Fides in zdravstvenim ministrom Marušičem je kazalo, da je vendarle volk sit, koza pa cela. Natančneje - da bodo zdravniki spet dežurali in torej državljanom zagotavljali neprekinjeno zdravstveno oskrbo, za to delo pa prejemali plačilo, kot ga zahtevajo.

Zdaj zdravniki znova opozarjajo nase, besni, da v nekaterih bolnišnicah prejemajo za dežuranje manj denarja kot prej. O načinu dela, plačilu, urnikih presojajo direktorji, ki pa so pri tem različno iznajdljivi.

Tudi jeseni so zdravniki rožljali s stavko in skušali tako pritisniti na ministra, ki je, resnici na ljubo, ob koncu pogajanj le pristal na kompromis.

Ni običaj, da se minister pogaja s sindikati; še manj le z enim od njih, ki zastopa le en poklic v dejavnosti. V Evropi, s katero se nenehno primerjamo, se ministri ne pogajajo o plačah zdravnikov. In to celo več dni zapored. Še zlasti zato ne, ker so zdravniki le del zdravstva. Pomemben del, a ta dejavnost združuje še veliko drugih poklicev. Vsi morajo med seboj tvorno sodelovati, da je izid zdravljenja obolelih čim boljši. To je možno le, če so s plačilom in statusom zadovoljni prav vsi.

Kaže, da je grožnja s stavko najmočnejše orožje slovenskih belih halj in njihovega reprezentativnega sindikata. Še zlasti slednjega, saj članstvo ni vselej tako enotno, kot to prikazuje Fides. Res pa je, da bi bil lahko ta sindikat vzor vsem drugim slovenskim sindikatom. Vendar bi bilo to možno le, če bi bilo tudi za druga delovna mesta na voljo tako malo usposobljenih delavcev, kot je malo zdravnikov.

Ti na stavko pomislijo vsakič, ko menijo, da niso pravično plačani. Zdaj jih spet mineva potrpljenje. Pozabljajo pa, da potrpljenje kopni tudi med drugimi sodelavci in med prebivalstvom. To je že sito takšnih groženj belih halj. Javno mnenje je zdravnike že davno označilo za dobičkarje, ki jim je mar le denar, čeprav se ob tem radi sklicujejo na skrb za bolnike.