Povratna do Švice

Prvi vtis po prestopu meje, ki loči Švico in Evropsko unijo in ki je pravzaprav ni več, je to, da nisi in nikoli ne boš postal Švicar. Že takoj na prvem kilometru njihove ceste opaziš, da te že v startu loči od Švicarjev 65 evrov. Toliko je dražja naša letna vinjeta. Dobro, pomisliš, saj to ni tako važno; če drugega ne, naj se vidi, da so vsaj naši kilometri bogatejši.

Gremo naprej. Ko se pelješ skozi Chiasso, mestece, ki leži tik za italijansko mejo, opaziš neko jasnino, ki ti je tuja. Pomisliš, da je verjetno zrak zaradi hribov in klime bolj redek, bolj čist. Protihrupne ograje, zgrajene ob cestah, impozantne in prijetne, ti dajo občutek, da je v Švici lepo živeti tudi ob avtocestah. Ko prideš v Lugano, v kantonu Ticino, se zaveš, da si soočen z apoteozo lepote in čistoče. Mesto leži na obali istoimenskega jezera, raztegnjenega kot pravkar oprana in zlikana rjuha med jezeroma Maggiore in Como. Sredi jezera se pred teboj vzpenja veličastna gora San Salvatore, za tvojim hrbtom malo manj veličasten hrib Brè. Največje mesto kantona Ticino je znano turistično in bankirsko središče, kjer ti na sprehodu niti na pamet ne pride, da odvržeš čik ali pljuneš na tla. Nekega večera sem po naključju spoznal švicarskega konzula v Milanu. Do nedavna je opravljal konzularne posle v Indiji, državi, ki je ne bo nikoli pozabil, saj ga je očarala kljub kulturnemu, higienskemu in zdravstvenemu šoku, ki jih je doživel in preživel. Vprašal sem ga, kaj lahko Švica, razen bank, ponudi državi, kot je Indija. Odgovoril mi je: to, kar lahko tudi Italiji, ki je njena najboljša gospodarska partnerica - ure, ure in ure. Luksuzne ure, seveda. Kljub pritiskom, ki jih doživlja zaradi globalne finančne krize, je v Švici anonimnost kapitala še vedno sveta stvar. Anonimnost, ki ne velja za navadne delavce, kot so, recimo, natakarji. Vsak mora imeti na službeni obleki zapisano svoje ime. Ko naročiš pivo v kakšnem prijetnem lokalu ob jezeru, te nasmejana natakarica, po imenu Biljana ali Slavica, vpraša, če hočeš plačati v frankih ali evrih. Na izhodu iz mesta sem opazil ogromen referendumski plakat, kjer je pisalo: “Ivan, danes posiljevalec, jutri Švicar. Ali je to tisto, kar hočete?” Hmm, rahlo presunjen sem vozil dalje, nazaj na Balkan.

Ko sem prišel domov v Slovenijo, ki ni Švica, sem srečal znanca, pravega Slovenca s podeželja, ki mi je razlagal, kako bi se tudi pri nas morali tujci asimilirati, saj jih ni primerno gledati, kako se sprehajajo s turbani na glavi.

Glej ga vraga, sem pomislil, nisem vedel, da sem še v Švici.