Pozicija je slajša

Jankovićeva odločitev, da bo ponovno kandidiral za župana Ljubljane, je politični dogodek, ki presega meje prestolnice. Zoran Janković je namreč ustanovitelj in lider najmočnejše parlamentarne stranke, ki je po spletu okoliščin postala sicer le vodilna opozicijska stranka, toda vsem državljanom v največji meri odgovorna v poslanstvu sleherne opozicije: državotvorno nadzirati oblast in v aktualnem razmerju moči uveljavljati predvolilne obljube.

Bo Janković to zmogel v vlogi župana in ali ne bi bilo prav, da v skladu s pričakovanji volilcev ostane poslanec hrama demokracije, se bo marsikdo vprašal?

Nekaj mu je treba priznati. Pred volitvami je res brez zadržkov ponavljal, da ga zanima le izvršilna funkcija, torej mesto predsednika vlade, in da se v poslanski klopi ne vidi. Toliko v odgovor volilcem, bo dejal, in dodal, da je z zmago (čeprav pirovo) njihova pričakovanja izpolnil. Tudi stranka ne bo imela težav. Spomnil bo, da jo je naredil (in to zmagovalno) v pičlih treh tednih, da je v njej oblikoval trdno ekipo na ravni vse države. In da ostaja njen predsednik, ki bo Pozitivno Slovenijo s pozicije župana prestolnice z morebitnimi dosežki uspešneje krepil, kot bi jo poslanec v parlamentu, kjer vladajoča pozicija lahko vsak njegov poskus v kali zatre.

Edino, kar bi stranka lahko izgubila, je sedež v parlamentu, saj bo treba za odhajajočega poslanca razpisati nadomestne volitve, na katerih nastopijo tudi tekmeci. A tudi tam bodo ljudje podzavestno volili Jankovića, računajo v stranki, za katero vprašanja županskega zmagovalca verjetno ni. Pozitivna Slovenija gre kot nova stranka na oblast na visoki ravni, kjer nima niti prave opozicije (kar pa ni dobro).

Saj res, kdo Jankovića v tretje lahko ustavi? Mojca Kucler Dolinar, gospa prijetnega videza, nastopa s sloganom Videz ni vse. Seveda cilja na to, da se za mestnimi imenitnostmi iz Jankovićeve ere lahko skrivajo tudi nečednosti. Če drugega ne, bo v tem nekaj popestritve kampanje.