Pozitivne in negativne novice

Ta teden me je novinar javnega radia zaprosil za komentar izjave predsednika države o tem, kako bi mediji morali več časa posvečati pozitivnim novicam. Ne vem, kaj je natančno predsednik imel v mislih, ko je govoril o pozitivnih novicah, ampak v osnovi novice niso ne pozitivne ne negativne. Tudi niso novost o dogodku ali pa dogajanju. Novice so oblika javnega védenja o tistem, kar naj bi se bilo zgodilo.

Pa poglejmo nekaj primerov. Ali je negativna novica, da številni zaposleni v gradbeništvu niso (in nikoli ne bodo) dobili plačila za svoje delo? Ali pa pozitivna, da je predsednica uprave enega od gradbenih podjetij, ki ga je s svojim upravljanjem pripeljala v bankrot, šla v (nezasluženi) pokoj in bo redno prejemala (nezasluženo) pokojnino? Ali pa je enostavno novica to, da živimo v državi, kjer je možno, da ljudje mesece delajo in dobijo plačo in za to nihče in nikoli ne odgovarja?

Če je naloga novinarjev, da “proizvajajo” pozitivne novice, potem že imajo resno konkurenco v oglaševalcih. Namreč, vsak dan nas oglaševalci bombardirajo s nasmejanimi obrazi ljudi, ki jim je nakup (obrazne kreme, jogurta, avtomobila, življenjskega zavarovanja …) prinesel srečo. Ali pa resničnostni šov na komercialni televiziji, kjer se “slavni” (če so to “slavni”, potem je večina nas srečnih, ker smo navadni, anonimni ljudje, ki ne sodijo v to kategorijo) potegujejo za denarno nagrado, ki jim bo prinesla - kaj, še več “slave”? Mogoče absurdnost te delitve na pozitivne in negativne novice kaže zadnji globalni resničnostni šov - reševanje 33 čilskih rudarjev. Triindvajset ur je stotine milijonov ljudi po celem svetu s pomočjo 1300 (!) novinarjev in televizijskih ekip v živo spremljalo “novico” o solidarnosti, tovarištvu, pogumu in človeški vztrajnosti delavskega razreda. Izjavo enega od rešenih rudarjev, ki je po prihodu na površje zemlje vzkliknil: Živel delavski razred! in doživel navdušeno skandiranje zbranih ljudi, ni povzela nobena medijska hiša. Kaj je v tej zgodbi pozitivnega, kaj pa negativnega? Pozitivno je, da smo doživeli skupinski, skoraj pravljično “srečni konec”, negativno pa, da rudarji niso po svoji lastni volji želeli “igrati” glavne vloge v tej zgodbi. Novica (vsaj zame) pa je popolna degradacija novinarstva in njegove vloge.

V času, ko lastniki medijev množično odpuščajo zaposlene, krčijo njihove pravice, kratijo nam državljanom pravico do informiranosti, trivializirajo svoje vsebine, imajo pa dovolj denarja, da na mesto dogodka (ki so ga sami ustvarili) pošljejo 1300 novinarjev. Ko je Čile pred kratkim zadel katastrofalni potres, nobena velika medijska hiša ni poslala svoje novinarske ekipe poročat o ljudskih usodah, ampak so se zanašali na profesionalnost čilskih novinarjev. Tokrat pa so medijski mrhovinarji zavohali denar, zavohali “dobro zgodbo”, zavohali možnost zaslužka in pridrveli na pogorišče delavskega dostojanstva, da poročajo o srečnem koncu. Če imajo mediji dovolj denarja, da poročajo o dogodku, ki naših državljanov neposredno ne zadeva (kot ne zadeva večine drugih državljanov sveta), nimajo pa denarja, da raziščejo številne kraje, goljufije, poneverbe in osebne nesreče skoraj 200.000 slovenskih državljanov, ki živijo v revščini, potem se moramo resno vprašati, kakšno vlogo igrajo v družbi.

Pozivi slovenskih časopisnih izdajateljev, da jim v krizi država pomaga z ničelno stopnjo DDV-ja, ker je njihovo delo (produkcija informacij) pomembno za demokracijo, so več kot cinični. Ko je ne tako davno predsednik vlade na srečanju svoje stranke izjavil, da je edino, kar si želi, da bi bil ponovno srečen, mu resnično verjamem. Tudi mi, državljani, si želimo samo to. In za to ne potrebujemo pozitivnih novic, ampak prave možnosti za ustvarjanje človeka vrednega življenja.