Prava ideja!

Energetska izkaznica služi predvsem promociji učinkovite rabe energije v stavbah. Takšna plačljiva izkaznica verjetno ne bo vplivala na odločitev tistih kupcev nepremičnin, ki menijo, da znajo sami presoditi, koliko je vredno neizolirano stanovanje s starimi okni. Korist izkaznice bo torej omejena, če odštejemo stroške za njeno izdelavo, pa postane lahko celo nična ali negativna. Kaj si bo z nasvetom, naj zamenja fasado in okna, pomagal povprečni Slovenec? Tisoči evrov, potrebni za takšno naložbo, ne rastejo na drevesu, zato bi mu bolj prav prišlo tistih 400 evrov, ki jih bo porabil za izkaznico. Z njimi bi lahko v kateri od trgovin za domače mojstre kupil tesnila za okna in tako privarčeval vsaj nekaj.

Pristojno ministrstvo je imelo dovolj časa, da bi se pripravilo na takšna in podobna odklonilna mnenja. Evropska direktiva je bila sprejeta leta 2002, Slovenija pa je zadnja, ki še ni izpeljala vseh postopkov za njeno izvajanje. Namesto da bi v minulih letih država pripravila teren za čim cenejšo uvedbo te nove obveznosti, je šele tik pred zdajci oblikovala rešitve, ki so za državljane drage in že napovedujejo nove težave.

Zdi se, da bo energetska izkaznica najbolj koristila ozkemu krogu licenciranih izdelovalcev, ki bodo glede na povpraševanje sami določali ceno. Poleg novogradenj, javnih stavb in nepremičnin, ki so na trgu, bodo čez nekaj let začeli z izkaznicami opremljati še večstanovanjske stavbe, ki niso naprodaj. Tako bo določal energetski zakon, čeprav evropska direktiva tega ne zahteva.

Uvedbo obvezne izkaznice bi lahko občutil tudi državni proračun, saj bi inšpektorji, če ne bo prehodnega obdobja, lahko kaznovali na tisoče spletnih oglaševalcev, ki ne bodo pravočasno pridobili podatka o energetski učinkovitosti.

Nespretnost, s katero se je Slovenija lotila uvajanja izkaznic, pričakovano povzroča odpor in celo sume o okoriščanju. Občutku, da takšno promoviranje energetske učinkovitosti koristi le nekaterim lobijem, se žal ni mogoče izogniti.