Prava mera

Bodo Goče, slikovita vasica sredi vipavskih gričev, ostale naselbinski kulturni spomenik? Bodo domačini po dveh desetletjih prizadevanj vendarle prišli do večnamenskega športnega igrišča? Trenutni toni v komunikaciji med domačini in stroko kljub nekaterim polglasno izrečenim željam o možnosti kompromisa za zdaj dopuščajo zgolj izključujočo izbiro. Žal. V vsakem primeru verjetno predvsem v škodo same vasi in krajanov. Da ti v statusu naselbinskega kulturnega spomenika ne uvidijo več priložnosti za razvoj, ampak, kot pravijo na osnovi dvajsetletnih izkušenj, samo ovire, je po svoje razumljivo. Podrobnost, da je najstarejši dokument o obstoju naselja listina iz leta 1440, danes domačinom ne pomeni veliko. Prav tako tudi ne hvalnice obiskovalcev, ki občudujejo bogato stavbarsko dediščino ter vedute Goč. V gasah okrog farne cerkve in v kamnitih velbanih kleteh je slišati predvsem grenke pripombe, da še vedno pijejo vodo iz azbestnih cevi, da vas nima javne kanalizacije, vso infrastrukturo pa so udarniško postavili sami krajani, da je šolska stavba še iz časa Italije, da mladež nima igrišča, da mlade družine odhajajo iz vasi, ker tu ne morejo zidati, za vsako prenovo pa potrebujejo kup papirjev. Kljub več primerom uspešnega sodelovanja med domačini ter stroko večina krajanov ne želi več živeti v učilnici, ki jo obiskujejo arhitekti, krajinarji in etnologi. Še manj pa, kot se je pred časom navrgel domačin, sicer vipavski podžupan, v rezervatu, o katerem odloča nekdo v Ljubljani, ki niti ne ve, kje so Goče. Na drugi strani so razumljivi tudi argumenti stroke, ki se vse pogosteje srečuje z ad hoc projekti, parcialnimi interesi ter z nestrokovnimi posegi v kulturno dediščino na Slovenskem in opozarja na pomen ohranjanja kulturne dediščine, tudi kot tržne priložnosti. Upajmo, da Goče ne bodo zamujena priložnost, ampak bo prevladala prava mera pri iskanju poti do ohranitve vrednot v spreminjajočem se svetu.