Prava vprašanja

Vse, kar zadnje dneve gledamo v državnem zboru in drugih hramih slovenske demokracije, je le uvod v prerivanje med interesnimi skupinami, poklici, družbenimi sloji za finančno malho, ki je vsak dan bolj prazna. Vlada je namreč v slogu divide et impera vrgla oglodano kost med sestradance, ti pa se zanjo tepejo oziroma poskušajo pri gospodarju izposlovati še kakšno drobtinico. Teh ne bo deležen tisti, ki je najbolj podhranjen in je stradal že v prejšnjih letih, temveč tisti, ki bo v ministrskih kuloarjih najbolj iznajdljiv, ima na položajih odločevalcev svoje ljudi ali pa mu mora gospodar vrniti usluge od bogvekatere pretekle kravje kupčije.

Sindikati, ki zagovarjajo ozke interese svojih poklicnih skupin, poskušajo z zaostrovanjem retorike in populističnimi predlogi pridobiti naklonjenost javnosti. A v tej zmešnjavi marsikdo niti ne razume, da je potrebno evre najprej zaslužiti, da bi se jih lahko razdelilo za potrebe v splošno korist, ki jih družba potrebuje. Kredibilnosti vlade, ki gospodarstvo, ki služi omenjene evre, oživlja brez gospodarskega ministra, pa sploh ni vredno omenjati.

Naj se v slovenski družbi končno začne debata, čemu se lahko odpovemo, saj za vse želje malha ni več dovolj polna. Prevlada stališča, da je za dobrobit naroda res pomembno, da podružnična šola s sedmimi učenci še vedno obstaja, da za 12 malčkov še vedno skrbita dve vzgojiteljici, je pozitivno, a s tem nismo naredili ničesar, če hkrati ne ugotovimo, da za državo ni življenjsko pomembno, da je Uroš Čufer pomočnik uprave NLB, da imamo samostojno ministrstvo za razvoj, strateške projekte in kohezijo, da ni potrebe za 25 direktorjev na Banki Slovenije, če nadzor nad največjimi bankami prevzema EU ... Morda se lahko odpovemo še kakšnemu svetu, agenciji, zavodu ...

Dejstvo, da vlada ne zna postavljati pravih vprašanj, je večje razočaranje kot vsi Cerarjevi kadrovski zdrsi in podatki o naših slabih ekonomskih kazalnikih.