Pravi dolgovi

Tisti, ki pravijo, da je objava seznama davčnih dolžnikov poceni politična propaganda, imajo po svoje prav. Seznam, na katerem so pomešana aktivna podjetja s tistimi v likvidaciji ali stečaju, ne pove veliko o kompleksnosti razlogov, ki so v državi, kjer vsakdan krojijo plačilna nedisciplina, zapleteni insolvenčni postopki in preobremenjena, počasna sodišča, končali ljubezen med podjetjem ali posameznikom in davčno upravo.

Res je tudi, da seznam ne pove prav ničesar o milijonih evrov na računih v bančnih oazah. Še manj kot nič pa o tistem delu premoženja, ki je zaradi nespretnosti lastnikov in upravljalcev izgubilo vrednost in od njega ali od z njim povezane dejavnosti nihče nikoli več ne bo ničesar plačal. Drži, da je slaba milijarda evrov, kolikor je skupni znesek dolgov, fiktivni denar, ki ga je le deloma moč izterjati. In da neučinkovitost države pri pobiranju davkov nikakor ni slovenska posebnost.

Ampak kljub temu je objava v trenutku, ko prav zaradi vse večjega razkoraka med proračunskimi prihodki in odhodki država zadržuje dih in zateguje pas, poštena. Če bo tudi koristna, je odvisno od tega, ali bo javnost v prihodnjih mesecih uspela začutiti in izraziti zdravo kritičnost. Najprej tako, da bo prisotnost na seznamu obveljala za sramoto. In da bodo posamezniki in podjetja storili vse, da bi čim prej izginili z davčne črne liste.

In nato tako, da bodo ljudje zahtevali nove odgovore na pomembna vprašanja o slovenski javnofinančni kondiciji. In o denarnih ter moralnih dolgovih gospodarstvenikov in politikov.

Prave dileme namreč šele prihajajo. Vlada v državni zbor prinaša dogovore o prodaji deležev v velikih slovenskih družbah. To, kdo bo odločal o edinem slovenskem pristanišču, kdo nam bo pošiljal račune za telefon ali položnice za smetarino in kdo bo prodajal pitno vodo, je kljub vsemu veliko pomembneje od tega, da sosed ni plačal dohodnine.