Pravica, a po polžje

Z včerajšnjo sodbo je ljubljansko višje sodišče začelo pisati novo poglavje slovenskega sodstva. Še nedavno z vsemi častmi obsipani gradbeni baroni Ivan Zidar, Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak so skupaj z drugimi vpletenimi postali prvi pravnomočno obsojeni “nedotakljivi”.

Nekoč prvi med najboljšimi, za katere so bili še ministri drugorazredni sogovorniki, bodo morali zdaj v zapor. Njihovi odvetniki jim bodo sicer hiteli pisati nove pritožbe in jih tolažiti, vendar bodo obsojeni kmalu prejeli prijazno vabilo, naj se zglasijo v zaporu. Domnevamo lahko, da se bodo nato izgovarjali še na slabo zdravje, na željo, da bi kazen odslužili z družbeno koristnim delom, a to bodo že nove zgodbe ...

V tem trenutku je pomembno to, da so sodišča končalo svoje delo in da je primer pravnomočno zaključen. Sodba okrožnega sodišča je zdržala, ne glede na tri mesece “popusta”, ki ga je trem obsojenim prisodilo višje sodišče.

Če je javnost zadovoljna s končano zgodbo, pa ne more biti zadovoljna s “polžjim” sistemom. Na pravosodnem ministrstvu bi se morali zdaj usesti in ugotoviti, kateri triki in zapleti so sojenje razvlekli na kar 17 mesecev. Ugotoviti bi morali, kaj so razlogi, da višji sodniki vzamejo primer v roke šele leto dni po izreku prvostopenjske sodbe. In zakaj so morala od aretacij miniti skoraj tri leta, da se je sojenje sploh začelo.

Pet let je namreč minilo, odkar se je javnost naslajala nad šepajočim Zidarjem, ki je med prihodom na zaslišanje skoraj padel iz policijske marice. In se zmrdovala nad Črnigojem, ki se je s sklicevanjem na imuniteto državnega svetnika izognil kakšni noči ali dvema v policijskem pridržanju.

Pregovor, da sodni mlini meljejo počasi, a zanesljivo, sodi na odpad zgodovine. Sodni mlini in mlini, ki pripeljejo primer na sodišče, bi morali mleti pravično, hitro in učinkovito. Le tako bi namreč lahko preprečili nove zaostanke in dali vedeti, da s pravico ni šale. Da je roka pravice dolga in hitra.