Pravica in volitve

Idealno bi bilo, če bi tožilci in preiskovalni sodnik opravili svoje delo v popolni tajnosti. Če nihče ne bi ničesar vedel ne o ovadbah ne o obtožbah. Če bi glavno obravnavo zaprli za javnost. In tudi obravnavo na višjem sodišču. In postopek presojanja zahteve za varstvo zakonitosti. In ustavne pritožbe. In bi nazadnje vsi, ki so sodelovali v postopku, stopili pred televizijske kamere in rekli: Janša je nedolžen. Ali: Janša je kriv. Škoda, da je to neizvedljivo. Kajti pokopalo bi temeljna načela demokratične ureditve. Da ne govorimo o tem, da bi v našem sodnem sistemu prvo novico o izidu postopka dobili čez, recimo, dva mandata.

Zato so v aferi Patria državljani edini že znani obsojenci brez možnosti pritožbe. Obsojeni, da gledajo, kako se tolsto telo politike tlači v ozek plašč pravosodnega sistema, ki je ukrojen za to, da ugotavlja in kaznuje krivdo preprodajalcev drog, roparjev trgovin, tatov in pijanih voznikov. Politiki pravosodni sistem ne bo nikoli prav, paral se bo na vseh koncih. In zaradi hreščanja, ki se kaže kot pridušanje o nedolžnosti, zmerjanje in kričanje o političnem konstruktu, zgodbe ne bo več slišati.

Politiki so pohiteli na Koroško, da bi se slikali pred stojnicami za pomoč ubogim Preventovim delavkam, ki so izgubile službo. Hvalevredno. Ampak na njihove može, ki so zaposleni v velikanskem kompleksu nekoč veličastne ravenske železarne, ne pomisli nihče več. Redko kdo se še spomni, da je slovenska vlada, ob tem ko je dodelila veliki orožarski posel finskemu proizvajalcu, zavrnila domačega. Da je pokopala osemkolesnik, ki je bil rezultat domačega, koroškega, znanja in razvoja. Vse to v imenu smotrne porabe javnega denarja. Ali je predsednik vlade, ko je govoril o ekonomičnosti, imel v mislih ekonomijo svoje stranke in svojih prijateljev? To je pravo vprašanje. Dokler pa se ukvarjamo predvsem s tem, kdaj je šla generalna državna tožilka na dopust, nimamo pravice. Imamo le volitve.