Pravljice je ...

... konec. Njen zaključek o srečnem življenju Idrije do konca dni še ni izpisan. Niti ne more biti, saj je srečno, recimo mu kakovostno, življenje nujno zaživeti. Zanj bo - prav nič pravljično - nujno garati. Za začetek na medsebojnih odnosih! Se povsem človeško soočiti s spori in vsem, kar hromi Idrijo, ki je v še bolj prepirljivi Sloveniji sicer nesporno zgodba o uspehu.

Blišč ostalin preteklosti ni lažen. Je plod garanja knapov, pronicljivosti njihovih sopotnikov in naslednikov, ki so nad usahlimi rekami živosrebrnega strupa udejanjali priložnosti na vsej zemeljski obli. Je celo plod mnogih, ki bi Idriji v vse prej kot pravljični Sloveniji že lahko izpisali srečno nadaljevanje pravljice, če se jim ne bi zataknilo pri samovšečnosti. Samovšečnosti, ki ji še kako prav pride fasada blišča, ki odeva Idrijo od poletne odločitve o vpisu ostalin živosrebrne preteklosti med najvrednejše na svetu.

Blišč se je z vročitvijo listine o vpisu na Unescov seznam v sredo iztekel. V napol polni dvorani, ob odsotnosti mnogih, ki bi sodili na častne sedeže. Sodili seveda, če bi za prestiž, njegovo turistično unovčevanje in sorodne (ne)pomembnosti delovali skupaj. A tako že predolgo nočejo.

Zato Idriji ostajajo neprijetne okoljske in zdravstvene posledice rudarjenja. Zato so občani ujeti v povprečno pol stoletja stara, slabo ogrevana stanovanja, med nevarne ceste ... In še in še, s čimer občina ni prepričljiva ne zanje ne za častilce dediščine občine, s katerimi vidi svojo prihodnost.

Država je zamočila, ker Idriji - državnemu spomeniku - ni oblikovala centra, ki bi znal naprej z dediščino, predvsem pa botroval varnosti Idrije ob kriznem stanju njenega “skrbnika” rudnika živega srebra v likvidaciji. Verjeti je, da bo država zamudo odpravila. Bolj pomembno pa je, da si v Idriji s spravo odprejo pot iz blišča fantastično urejene dediščine v otipljiv blišč življenja. Da bodo v kotlini, ki bi brez rudarjenja ostala neposeljena, srečno živeli do ...