Pravljice, ki to niso

Avgust je mesec kislih kumaric tudi na športnem področju. Znatno zanimanje za dogajanja okrog košarkarske reprezentance pa ne veje le zato, ker se drugod bolj malo dogaja. Stopnjevanje dosežkov z množičnim romanjem navijačev na velika tekmovanja je nastope (razredčenega) cveta slovenske košarke v srce naroda umestilo takoj za nogometne podvige. Rokometna srenja srebrnega odličja z domačega evropskega prvenstva 2004 pač ni znala potrditi z vidnimi dosežki, kaj šele z marketinškimi prijemi.

Še dva tedna sta torej do maratonskega evropskega prvenstva v Litvi, kjer je košarka religija. Tudi v Sloveniji kotira visoko. Zato sodi ugotovitev, da so pričakovanja velika, med obrabljene fraze. Zaradi trenerske veličine Božidarja Maljkovića na selektorskem stolčku pa je “fraza” dobila še dodatne razsežnosti.

Košarkarska zveza seveda veliko stavi na marketing. Promocijski dogodki se vrstijo, kot da bi naenkrat želeli nadoknaditi vsa leta, ko se temu ni posvečalo skoraj nobene pozornosti. Košarkarji so jasno del cirkusa, kar vsem ne godi, pa tudi celotnemu gibanju to - z izjemo zveze - ne prinaša veliko. Z bazo, torej s klubi, ki naj bi še naprej omogočali, da bi šel košarkarski reprezentančni šov naprej, se nihče posebej ne ukvarja, kot da se dela le za preživetje do Eurobasketa 2013. Maljković je namreč povedal nekaj, česar naši funkcionarji niso želeli slišati: da po letu 2013 ne vidi igralcev, ki bi lahko nadomestili sedanjo generacijo. In ko združenja klubov delujejo zato, ker morajo, in ker se klubi, talci posamičnih interesov ali pa golega preživetja, ne morejo zmeniti, kako bi spremenili smer, je težko biti optimist. In ko - za razliko od nogometa - niti trdovratna kriza ne prinese premika k boljšemu delu z mladimi, je krog sklenjen.

Nogomet tako ostaja v popolni prednosti - selektorji se menjujejo, nogometna zgodba se (s prekinitvami) nadaljuje. Ko bo odšel Maljković, bo košarkarske zgodbe za dolgo konec.