Pravo na izpitu

Je pravna država z včerajšnjo obsodbo v zadevi Patria naredila izpit ali pogrnila na polni črti? Strokovno podkovan odgovor bo prinesel čas s preizkusom sodbe na višjem sodišču in verjetno še na katerem. V pravu ni prostora za čustva. V pravu štejejo dejstva in dokazi. Imena niso pomembna, vsaj tako bi moralo biti. V pravni državi je jasno, kdo v kazenskem postopku odloča: sodniki, ne pa javnost, mediji in politika. Prav to pa je verjetno eden večjih problemov, s katerimi se sooča pravosodje.

Ne, sodstvo in tožilstvo nista brezmadežna. Predolgo sta dopuščala pritiske in popuščala pri pavšalnih ocenah o svoji neučinkovitosti, premalo sta opozarjala, da ima ta neučinkovitost korenine tudi v neustrezni zakonodaji. Premalo sta se zavedala pomena javnosti in se prepogosto skrivala pred njo. Pa tudi s procesom samoočiščevanja sta predolgo odlašala.

Ko je v Sloveniji končno dozorelo spoznanje, da ne sme biti nedotakljivih in so začele padati odmevne ovadbe, ki so svoje nadaljevanje našle tudi v sodnih dvoranah, pa je nenadoma vse postalo še bolj narobe. Politični cirkus okoli neučinkovitosti sodstva je kulminiral po kratkotrajni izpustitvi Hilde Tovšak iz pripora in njenem begu. Tako predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša kot generalni državni tožilec Zvonko Fišer sta priznala napaki, ki sta bili storjeni, posledice bodo znane po opravljenih ocenah. Politiki pa to ne zadošča, vsaj del terja njuno glavo in namesto njiju človeka, ki bosta delovala ... politiki všečno?

Verjetno ni naključje, da sta Masleša in Fišer na odprtem udaru v času, ko na sodiščih poteka vrsta sojenj, v katerih prihajajo na dan številne politično- gospodarske naveze in konkretna imena, večkrat tudi ista. Imena, ki so povezana z “našimi”, “vašimi”, “njihovimi”, iz te ali one politične opcije.

Če pravo v tem trenutku klecne pred politiko, je konec. In tega se še kako dobro zavedajo predvsem tisti, ki hočejo prav to.