Pravo za koga?

Če nek zakon v manj kot dvajsetih letih potrebuje že trinajsto spremembo, je nekaj hudo narobe. Še posebej, če je to zakon, ki naj bi predstavljal enega od temeljev kazenskega prava. Toda nekateri domisleki, ki so se znašli v zadnji noveli zakona o kazenskem postopku, kažejo na še en poskus prevlade politike nad pravom.

Ob prebiranju nekaterih rešitev se namreč lahko vprašamo, ali so jih pomagali sestavljati ovadeni, obtoženi ali celo obsojeni funkcionarji. Po zakonskem predlogu naj bi postali nekakšni “nadljudje”, zoper katere morajo postopki teči s pospešeno hitrostjo. Koga briga, če ustava izrecno govori o enakosti ljudi pred zakonom.

Še bolj edinstvena je rešitev, ki bi do skrajnosti omejila obveščanje javnosti. Po črki zakona bi se lahko zgodilo, da bi čez nekaj let izvedeli, zakaj je bila danes pri znanem sosedu, županu, direktorju ... hišna preiskava, česa je osumljen in kaj ga lahko doleti. Svoje videnje dogajanja pa bi lahko razlagali osumljeni in njihovi zagovorniki, saj jih zakon ne bi vezal k molčečnosti.

Tožilci pa bi morali svoje dneve raztegniti na vsaj 48 ur, da bi ujeli roke za vložitev obtožnice, sicer bi veljalo, da odstopajo od pregona. Res je, včasih so postopki (pre)dolgi, res pa je tudi, da se pisanje obtožnice proti nekomu, ki ga zasačijo pri tihotapljenju 15 ilegalcev, razlikuje od pisanja obtožnice proti nekomu, ki je spravil uspešno firmo na kolena, delavce na cesto, milijone pa neznano kam. In medtem ko se morajo preiskovalci za potrebe kazenskega postopka skoraj postaviti na glavo, da bi od bank dobili podatke, lahko vsak socialni delavec brez omejitev brska po vseh bančnih računih prosilcev za otroški dodatek.

In v tej državi se potem še sprašujemo, ali lahko postane predsednik vlade nekdo, ki je pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Je pamet povsem odpovedala? Ali pa prevetritev, bolj kot zakon o kazenskem postopku, potrebuje kakšen drugi zakon, da se Sloveniji poleg Evrope ne bodo smejali še na drugem koncu sveta?