Pravšnji ljudje

Odkar ve zase - in tega je dobrih petdeset let - ima rad življenje. (Tisti, ki ga vsaj malo poznajo, bi kajpak živahno ugovarjali: mar ni že od zgodnjega otroštva malce črnogled in tudi zamorjen, nesproščen in hromeče malodušen? A saj vemo, kako je s “tistimi”: naphani so z zavistjo in privoščljivostjo …)

Res, rad živi. Pa še zdaleč ne le zato, ker mu nikoli ni zares trda predla: nikoli ni plaval proti toku, tudi po letu 1991 ne. V službi so ga povzpetniki in prilagodljivci občasno malce - vsakič brez otipljivega povoda - šikanirali, a si je vselej znal poiskati pravih zaveznikov. Ljudi torej, ki poznajo (pravšnje) ljudi, ki poznajo (pravšnje) ljudi: beseda da besedo, roka da roko.

Ne, življenje ima pravzaprav rad zaradi svoje pokončnosti. In za pokončnega se ima zato, ker na svet na tihem še vedno gleda tako, kot je, sin gorečega, še danes ne docela pozabljenega agitpropovca, gledal pri dvajsetih: levičarstvo, pa naj to danes zveni še tako pomilujoče in zasmehljivo, ima pač v krvi. In svojega prepričanja ni nikoli tajil; če ga je po letu 1991 nekajkrat utišal, je to storil zgolj iz taktičnih razlogov: ljudje, ki imajo radi življenje, želijo, pač čakajoč na pravšnje razmere, predvsem (pre)živeti.

In zadnje čase je vse bolj prepričan, da prihaja njegov trenutek, čas, na katerega je vse predolgo čakal. Gospodarske in družbenopolitične razmere so, milo rečeno, tolikanj kaotične, da mora priti do korenitega preobrata, do usodnega in najglobljega zasuka v pravo smer: levica (in levo, levičarsko je pač vse, kar se zoperstavlja desnemu, desničarskemu), pa naj bo še tako osmešena, razvrednotena in ponižana, se je začela prerajati, očiščevati. Na pogorišču kompromitiranih in strahotno izprijenih strank bodo zdaj zdaj - znamenja so več kot očitna - vzniknile nove, neobremenjene in iskrenemu oblikovanju pravičnejše družbe zavezane stranke.

Resda je med imeni, ki zdaj hite obljubljat temeljito prenovo in svežino v politiki, kar precej starih obrazov; resda je med njimi nemalo takih, ki so v zadnjih letih brezglavo bežali iz ene stranke v drugo, se oprijemali novih “programov” - toda ti ljudje, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma, si zaslužijo še en popravni izpit. In če se je moč zanesti na sondaže javnega mnenja, je videti, da si utegnejo (znova) pridobiti naklonjenost doslej že tolikokrat nesramno opeharjenih volivcev, med kakršne sodi tudi on sam.

In se zadnje mesece resno pripravlja na skorajšnji preobrat. Je nehal kaditi in piti, spet teče vsako jutro in večer; uživa le še presno hrano, šahira sam s seboj, rešuje križanke, časopise spet prebira s svinčnikom v roki, o politiki debatira le še s skrbno preverjenimi somišljeniki, srečk ne kupuje več, sodelovanje v anketah dosledno zavrača. Kali in ostri se kot še nikoli poprej; oče se mu prikazuje v sanjah: bodri ga kot v starih časih: “Ej, sinko, zdaj vendarle vidiš, da kri ni voda!”

Benti, res ima rad življenje! Jim bo že pokazal - drugim. Zdaj ali nikoli več! Pravšnji ljudje, ki poznajo pravšnje ljudi, bodo kmalu slišali zanj in ga povabili medse. Neizogibno.