“Prazna” tišina

Do gromozanske večine glasbe, ki jo dan za dnem poslušam (ne da bi jo v resnici tudi slišal), sem bolj ali manj ravnodušen: “konsumiram” in “izločam” jo kot avtomat, običajno “neprebavljeno”. Kot kulisa je, ki mehkobno, vendar ubijalsko odvrača pozornost od bistvenega k dozdevno prepotrebni in do neke mere tavmaturgični plehkosti; kot večji kamni v strugi potoka je, po katerih je moč suhih nog priti na nasprotni breg.

(Stonesov - torej Keitha Richardsa - običajno ne povezujem z glasbo; to, kar oni počno, je zame nekaj povsem drugega, drugačnega.)

V glasbi imam rad to, kar mi vznemirja domišljijo: razgibane, barvite, komajda ulovljive podobe, ki jih je na srečo težko, če ne celo nemogoče ubesediti. In ker je tako, je docela razumljivo, da - seveda obstaja borno prgišče izjem - ne prenašam filmske glasbe. Natančneje: glasbe, s katero režiserji, marsikdaj v dogovoru s scenaristi in producenti, “opremljajo” filme. Filmska glasba je v mojih očeh (torej ušesih) zgolj odvečna tavtologija, ki tekmuje s podobami: skuša jih dopolnjevati, smiselno povezovati, dodatno razlagati in “komentirati”. Podobe (in dialogi) delujejo na razum, filmska glasba se osredotoča na čustva. Še tako dobra filmska glasba v zvočnem filmu - nemi je kajpak čisto nekaj drugega! - domala vselej deluje neposrečeno in odvečno. Prisiljeno, nenaravno.

Ne vem, kolikokrat sem si ogledal Leanovega Lawrencea Arabskega, vem le to, da bi si ga zagotovo večkrat, ko bi ne bil tako zelo prežet z glasbo (Maurice Jarre). Njeno “ilustrativno” in razlagajoče preobilje je utrujajoče, naravnost odbijajoče. Despotska je, sovražna do slehernega drobca tišine; zdi se, da razvnema domišljijo, a v resnici jo omejuje, pohablja, morda celo ugonablja. “Prazna” tišina bi povedala neprimerljivo več in bolje: tako kot v nemi sklepni sekvenci Antonionijeve Povečave (Blow-Up), ko protagonist pobere in zaluča teniško žogico, ki je ni.

In ker tako izrojeno pojmujem glasbo v filmu, ni nič čudnega, če so mi tolikanj pri srcu ravno “tihi” filmi, torej tisti, v katerih glasbe (skorajda) ni; taki, v katerih podobe, prizori, kadri, sekvence neovirano, brez tiranskega tolmača pripovedujejo svojo zgodbo. Tudi zato sem naravnost zaljubljen v denimo Van Santovega Gerryja, ki resda ni povsem brez glasbe (estonski skladatelj sakralne glasbe Arvo Pärt), vendar pa je njen delež skrajno skopo odmerjen in potisnjen v malodane nemo ozadje. Tudi zato se mi je Urga Nikite Mihalkova lepo zapisal v spomin: ob pritajenem vetju vetra bi se osmešila vsaka glasbena oprema: veter, ki prinaša in odnaša, pove dovolj in morda tudi preveč.

In potem je tu še Hanekejeva nedopovedljivo srhljiva mojstrovina Beli trak (Das weisse Band). Le tu in tam je slišati kopreno godal (bolj verjetno sintetizator), v podeželski luteranski cerkvi se za nekaj trenutkov oglasijo pevci - in to je tudi vse. Vse, kar “mora” režiser povedati (in tega je navsezadnje sila malo in hkrati preveč), ob lapidarnih dialogih pove na prvi pogled statična in izrazito “dolgočasna” kamera. Zunaj njenega polja ni ničesar, je le gledalčev nič. Le deset taktov glasbe več in umetnina bi bila okrnjena, osmešena, razvrednotena.