Prazni kvadrati

“Le kdo bo kupil to stanovanje?” Vprašanje, ki ga je slišati vse pogosteje. Ob soseskah, ki ostarijo, še preden so sploh zaživele, betonskih kolosih z zaraščenimi zelenicami, praznimi igrišči in zarjavelimi ograjami, s terasami, na katerih se nabirajo umazane luže, in pročelji s klavrnimi vlažnimi madeži, od katerih odpada omet.

Ob zevajočih gradbenih jamah, nad katerimi so se ustavila dvigala in mimo katerih ne hodijo več delavci, ker ni denarja za plače, in ne vozijo tovornjaki, ker ni denarja za nafto.

Ob stečajnih masah kot domine padajočih gradbenih podjetij, ki so si z gradnjo stanovanj za trg dolga leta pomagala k boljšim poslovnim rezultatom, in med praznimi zidovi nazadnje pustila mrtev kapital in nepokrite bančne kredite, simptome spreminjajočega se časa.

Pa tudi, morda še glasneje, ob bleščečih video predstavitvah novih nepremičninskih sanjačev. Ki predstavljajo ambiciozne projekte in iščejo podporo za domnevno revolucionarno sveže in povsem na novo zamišljene ter izmišljene soseske, ki bodo zagotovo privabile kupce. Tiste, ki so kljub krizi še vedno pripravljeni plačati visoko ceno za nadstandardno gradnjo, nepredstavljivo visoko kakovost bivanja, dih jemajoči pogled in zagotovljeno mesto v parkirni hiši. Te sanje ne upoštevajo realnosti preproste in žive izkušnje koprskega nepremičninarja, ki je nekoč prodal 15 stanovanj na leto, danes pa jih proda le pet.

A realnost sanjam očitno počasi jemlje prepričljivost. Piranski svetniki so dvignili roke proti novim 60 stanovanjem v Portorožu. In to presenetljivo odločno. Arhitekturni presežek v slogu istrske vasi bo tako moral počakati na boljše čase.

Vprašanje je, ali lokalna politika vendarle spreminja svojo lestvico prioritet ter počutju lastnih občanov in dolgoročnemu razvoju daje prednost. Ali je z rjavenjem nepremičninskega trga le padla teža investitorjev. In s tem njihov vpliv.