Praznične luči nad mrak okrog nas

Na sveti večer v Evropi že dolgo ni bilo tako mrakobnega, turobnega in tesnobnega vzdušja. Vojna v Ukrajini niti po desetih mesecih ne pojenja in če odmislimo vse mrtve, ranjene in s travmami zaznamovane ali njihove bližnje, ki životarijo v mestih, ki presegajo najbolj apokaliptične holivudske scenarije, posledice te morije vse bolj občutimo na vseh koncih stare celine. Cene hrane in energentov mejijo že na norost, skoraj tedensko se dražijo tudi izdelki, ki nimajo z Ukrajino in Rusijo nobene povezave. Vsakič znova lahko ugotovimo le, da vojnih dobičkarjev ne manjka niti več kot 1540 kilometrov stran od vojne. Želijo več in še več.

Skozi to črno obdobje bi se laže prebili, če bi nam v novem letu obljubljali boljše čase, a nam jih ne. Politiki in ekonomisti nas svarijo pred še hujšim in slabšim že v prihodnjem mesecu, tako da se včasih vprašamo, ali so morda že začeli uživati v tej novi vlogi z dvignjenimi kazalci. Da žuganja belih halj s stavko in njihovih zahtev po še višjih plačah, ob tem, ko 130.000 ljudi nima osebnega zdravnika, niti ne omenjamo. Ob vsem tem pa nam klimatologi napovedujejo, da bo prihodnje poletje še bolj vroče od letošnjega in da se bo že čez dve desetletji ali tri življenje na našem planetu spremenilo v pekel na Zemlji.

Kako naj se torej veselimo teh prazničnih dni pred nami in kaj naj zaželimo ljudem okrog nas in našim najbližjim? Trinajsta plača in božičnica bi jim zagotovo za nekaj časa pričarali nasmeh na obrazu. A kaj, če niti tega ne bo?

Kako naj se torej veselimo teh prazničnih dni pred nami in kaj naj zaželimo ljudem okrog nas in našim najbližjim? Trinajsta plača in božičnica bi jim zagotovo za nekaj časa pričarali nasmeh na obrazu. A kaj, če niti tega ne bo?

Potem nam ostane le, da jim zaželimo zdravja, drobnih malih stvari, ki osrečujejo bolj kot velike, bleščave in kričeče, in naj čim več trenutkov preživijo v dobri družbi svojih najdražjih. Naj se skupaj poveselijo, nasmejejo, zabavajo; potem sta jim zagotovljena dobro vzdušje in pozitivna energija, po katerih vsi hlepimo. Lahko jim opomnimo tudi, naj se spoštujejo med sabo, saj je to, da drugega doživljamo kot vrednega, kot osebo z določenimi kakovostmi torej, temelj za vsak pristen odnos, naj bo to v šoli, službi, doma ali med prijatelji. In ne nazadnje, lahko jim položimo na srce, naj nikar ne pozabijo na štirinožnega, pernatega ali še kakšnega podobnega prijatelja, če ga imajo, in še manj na osamljenega soseda ali daljnega sorodnika. Naj bodo ljudje, jim svetujmo, vredni te besede. Kaj vse bi dali v Ukrajini, da bi imeli to izbiro.

Ko nimamo vpliva na velik svet okrog nas, še vedno lahko spreminjamo svet v nas in naši bližini. Tudi upamo lahko na boljše čase. Pravzaprav - moramo upati.