Praznina megle

Tudi minulo nedeljo je nad Istro sijalo sonce. A videli so ga le redki, denimo pohodniki, ki so se, oblečeni le v flanelaste srajce in tanke vetrovke, v poznem januarskem jutru iz Gažona odpravili na zložno pot do antene na vrhu Markovega hriba in nazaj.

Z vrha hriba pa niso ugledali ne Kopra ne zaliva: tam doli je čemela le gosta in nepredirna, snegu iz beljakov podobna koprena. Megla.

Gosta megla je bila - seveda se zanašam zgolj na spomin - še v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja dokaj redka gostja v tukajšnjih krajih; pojavila se je le tu in tam januarja in februarja, največkrat samo za dan ali dva. In otroci smo je bili vedno veseli, saj nas je kot dobrotljiva zavetnica pri sorazmerno nedolžnih lumparijah varovala pred nadležnimi očmi odraslih, hkrati pa prijetno razvnemala našo domišljijo. V megli je še tako dolgočasna ulica zaživela v spodbudnejši podobi: geometrično ostri robovi in ploskve so se razblinjali v kot privid mehke in celo malce strašljive konture; odmev bližajočih korakov je bilo slišati že od daleč, polglasno govorjenje nevidnih ljudi je postalo jasno in razločno. Ja, naravnost očarljiva je bila megla; podobna prijetno razburljivim sanjam.

Zdaj je seveda povsem drugače: ne maram je, megle. Dozdeva se mi, da me duši in hromi, tolikanj težko in moreče je njeno breme. Meglenega vremena je pozimi v Istri vse več; in s to čemernostjo se ni moč sprijazniti, čeprav je za vremenoslovce nekaj povsem naravnega: nizko nad površino zemlje se vodni hlapi pač zgoščajo, sprijemajo v koprenasto in kot kašasto lepljivo gmoto nepreštevnih kapljic. A zadnja desetletja čedalje pogostejša megla v Istri vendarle ni samo naravni pojav: v vse večji meri jo povzroča tudi človek. Zrak je vse bolj onesnažen, plitvo morje manj slano kot nekoč, kras ni več gol in siv, ampak zelen in zaraščen, huda burja postaja skorajda nekaj izjemnega, toplotna inverzija pa je vse pogostejša.

A posameznik, ki že dolgo več ni otrok, se s takimi razlagami le ne more docela potolažiti in sprijazniti: megla ga še naprej duši in hromi. Megla je še vedno sanjsko prividna, a ta sanjskost je zdaj utesnjujoča, vse, kar je, v njej ponika, ne da bi docela poniknilo: je v njej preoblikovano, v tolikšni meri izobličeno, da postane ne-domače, tuje, grozeče, strašljivo. To, kar je bilo nekoč v megli spodbudnega in celo prijaznega, zdaj posamezniku govori, da ne sodi (več) sem, da tu ni več doma, da je od drugod. Ga izkoreninja, mu spodmika tla pod nogami. In ko so tla pod nogami spodmaknjena, iz nenadne praznine zazevata vrtoglavost in omotičnost: nič čudnega torej, če se v gosti megli marsikomu obrača želodec, kot če bi mu zavdajala morska bolezen. Človeka se v nepredirni megli polasti občutek, da je nikjer in nikoli, da se vrti v blodnjaku, iz katerega mu ne more pomagati nobena Ariadna. Sredi niča je, globoko v tem, česar razum nikakor ne more dojeti, še manj sprejeti.

Kot meteorološki pojav je megla pravzaprav utrudljivo dolgočasna, a človeško bitje jo občuti kot pajčevino, iz katere smrtonosne lepljivosti jo more iztrgati šele sončni pramen.