Pred letom dni

Ali obstaja kakšna možnost, da je Američan s plemiškim imenom, ki je na svetovnem spletu omenjen le kot solastnik propadle kubanske restavracije, predsednik uprave podjetja, ki ima bleščečo spletno stran, na kateri se pod rubrikama “novice” in “sporočila za javnost” pojavi le napis “ups, trenutno nalagamo vsebino, poskusite pozneje”, odgovor na molitve zaposlenih v Primorju? Obstaja. Kot obstaja možnost, da prašičem zrastejo krila in da začne zmrzovati v peklu.

Dogajanje v Primorju in Primorju holding je vse bolj očitno igra kupovanja in prodajanja. A tokrat ne kapitalskih deležev, temveč časa. Zakaj bi se lastniki zadnjega gradbenega velikana pred očmi delavcev, ki trepetajo za svoje službe, igrali to prozorno igrico, je najbrž zadnje veliko vprašanje v zgodbi o Primorju.

Dejstvo je, da zakonodaja omogoča izpodbijanje vseh poslov, ki jih podjetje sklene v letu pred vložitvijo zahteve za uvedbo stečaja. Kaj bi se torej v Primorju lahko dogajalo pred slabim letom dni? Tako pomembnega, da se nekdanji vodilni, ki so za menedžerski odkup zastavili tudi svoje osebno premoženje, posledic tega dogajanja oklepajo kot zadnje rešilne bilke?

Pred letom dni so bile razpoke v stavbi Primorja že zelo široke in dobro vidne. Po 57 letih so se umaknili kot sponzor ajdovskega nogometa, napovedali so masovna odpuščanja, pred upravno stavbo so protestirali upniki in delavci so, v strahu pred ponovitvijo scenarija Vegrada in SCT, začeli govoriti o stavki.

Ali so si takrat vodilni priigrali tolažilno nagrado in kakšno, bo gotovo jasno zelo v kratkem.

Morda pa je svet do Juliana Frosta in Dušana Črnigoja krivičen in bodo peklenski zublji res zmrznili. V tem primeru bodo vsi dvomljivci svoje besede vzeli nazaj brez trohice obžalovanja. Še posebej tisti dvomljivci, ki so na leteče prašiče položili svojo zadnjo stavo. Ne zato, ker bi zaupali in verjeli, ampak zato, ker jim kaj drugega ne preostane.