Predaleč od src

Do vseh krajev s svetovno dediščino obiskovalci najdejo pot, pa čeprav jih morajo izbrskati bogu za hrbtom. Zakaj so se torej prav Idrije v letu po priznanju globalne vrednosti njeni rudarski dediščini raje kot ne izogibali?

Odgovorov je nešteto in v vseh, ki jih tu ponujajo, je obilo zrn soli. Pravijo, da imeti ni dovolj brez realnega cilja, povezanosti, učinkovitega trženja. Le dejstvo, ki je bilo vpeto v davni turistični slogan, da smo turizem ljudje, ostaja izgubljeno med prerivajočimi se idejami in prestižnimi naslovi.

Da so turizem torej občani, povezani s sosedi, z regijo in naprej ... Nista zadregi ne uspešna industrijska ne rudarska tradicija. Nasprotno! Le namesto strupenega živega srebra, ki so ga znali širiti po svetu, hočejo v ta isti svet vpeti dediščino edine tekoče kovine v njenem končno zelenem okolju.

Ta, vrhunsko obnovljena, dokumentirana in hranjena v muzejih, očitno ne zadošča. A tudi pomanjkanje dejavne vpetosti obiskovalcev v stoletne zgodbe bržčas ni ključni razlog za upad obiskovalcev in turistov v Idriji.

Narobe je, ker so občani od papirnatih snovanj varno odrinjeni v miselno in fizično lenobo samo zato, da ne povzročajo nevšečnosti funkcionarjem in uradnikom. Centralistično omrtvičeni čemijo v nedavno uspešnih mikro okoljih, da lahko slednji nemoteno delajo zanje in namesto njih. Birokratsko, pa čeprav garaško nalaganje papirnatih idej, še nikoli ni dalo rezultatov.

Najmanj v turizmu. Tega, kot pravi mladi idrijski družboslovec, ne bo prodal racionalni um, pač pa tisti, ki bo znal nagovoriti srce. Najprej srca domačinov z drobnim korakom nazaj v čas, v katerem so ta še utripala živahno. Ker so bili umi seznanjeni in so videli cilj. Ki je sedaj daleč od oči in src. Ker je tako, so težave in apatija. Ko bodo birokratski plotovi padli, ko ne bo pomembno biti največji in najprestižnejši na papirju, bo imeti dovolj. Oživljena in z novim oplemenitena dediščina pa bo sama nagovorila srca pogrešanih obiskovalcev.