Predolga tranzicija, kriza, pa še politika povrhu

S privatizacijo smo v Sloveniji začeli v začetku 90. let. Ko danes pogledamo nazaj, ugotovimo, da je bil celoten proces katastrofa.

Privatizacijo smo začeli zaradi več razlogov. Prvič, ugotovili smo, da je stari sistem izrazito neučinkovito upravljal z zaupanimi mu sredstvi, ker nima pravega lastnika. Samo titular-lastnik omogoča odgovorno delo s sredstvi. Cilj privatizacije je torej bil, da dobimo odgovorne in kvalitetne lastnike. Drugič, soočali smo se s kroničnim pomanjkanjem kapitala. Stari sistem je generiral kapital samo na silo, ne pa prostovoljno. Zato je bilo kapitala vedno premalo in ga je bilo treba nadomeščati s krediti, in to iz tujine, saj doma varčevanja ni bilo. Cilj privatizacije je bil najti lastnike, ki so v podjetje pripravljeni vplačati denar. Bogate lastnike, torej.

Ko danes pogledamo, kaj se je v teh dobrih dvajsetih letih zgodilo, se zgrozimo. Tranzicija, prehod med razdelitvijo kapitala med ljudi in njegovo končno koncentracijo, je trajala predolgo. Nastale so sporne prakse. Dogajati se je začelo nekaj, kar je bilo v postopku potrebe po denarju zelo podobno razmeram v socializmu. Potrebovali smo ogromno denarja, saj so eni prodajali delnice, drugi pa so jih kupovali, in to na kredit. Tam je nastal višek, ki se je pokazal skozi povečane dolgove in manjšo možnost razvoja samih podjetij.

Deset let smo potrebovali, da smo privatizacijo nekako približali koncu, ko je udarila še kriza. Ta je razgalila nastalo luknjo in sporne prakse. Čisto na koncu pa je prišla še politika in uničila še vse tisto, kar je še nekaj migalo. Če kje, je lastnina nad podjetji poligon političnih akrobacij, cenenih populističnih izjav in zamegljevanja dejstev.

In smo tu. Rezultat je, da v dvajsetih letih v Sloveniji nismo ustvarili lastnikov. Še več, lastnike smo narodu celo kriminalizirali. Rodili so se tajkuni in prepričanje, da bomo rešili vse probleme, če jim poberemo, kar so pokradli, in da ni treba nič spremeniti. Tako ali drugače, se je podjetij spet polastila država in jih zdaj ne izpusti iz rok. Poglejmo samo, koliko direktorjev in nadzornikov se zamenja, ko se zamenja oblast. In znova imamo enake probleme. Podjetja so prezadolžena, dosegajo preslabe rezultate na vložena sredstva, lastnik, to je država, ni kos razmeram, hkrati pa noče ničesar prodati. Seveda, obvladovanje podjetij je glavni vzvod moči v državi.

Je pa nekaj res. Celotna zgodba je kar pisana Slovencu na kožo. Kot narod nismo nikoli imeli elit in tudi danes jih ne priznavamo. Težnja po enakosti je pri nas bolj izražena kot pri drugih narodih, kar seveda pomeni, da uspešne milo rečeno grdo gledamo. Pravzaprav smo celo veseli, če ugotovimo, da je razlog njihovega uspeha neko nelegalno dejanje. Ne vemo, kaj je huje, ali domač kapitalist ali tujec. V obeh vidimo nekaj slabega. Kako govorimo o tujem lastniku? Koliko dobička je odnesel, samo to. Nikjer ne bomo videli napisanega, koliko delavnih mest je prinesel, koliko davkov je plačal, koliko dobaviteljev je imelo delo. Ne preseneča, da nekatere stranke iz tega kujejo političen kapital. Pade na plodna tla.

Toda vedeti moramo: podjetje za delo potrebuje kapital. Kapital mora nekdo vplačati. Ta mora verjeti, da mu bo vložek prinesel dobiček. Za to tudi skrbi. Več je kapitala, več je dela, bogatejša je družba. Če lastniku kapitala nagajamo in se sovražno obnašamo do njega, pač ne bo prišel.

Slovenci smo prepričani, da vsi kar hočejo k nam, ker smo tako dobri in pridni. To ni res. Kupcev za naša podjetja trenutno ni, ne doma ne zunaj, tudi novih tovarn tujci ne gradijo pri nas, ampak drugje. Zresnimo so in poglejmo resnici v oči in znebimo se populizmov. To nam hudo, hudo škodi.

Leon Klemše je predsednik uprave Interfin naložbe, Koper