Predsedničinih 50 minut

Ne zgodi se pogosto, da predsednik države na lastno pobudo nagovori poslance. Nagovor Nataše Pirc Musar je bil šele tretji takšne vrste, kar samo po sebi kaže, da gre za nastop, ki naj bi imel posebno težo, ne le pri odločevalcih, ampak tudi v javnosti.

Borut Pahor je na lastno pobudo pred poslance edinkrat stopil leta 2020, da bi tako zakonodajno vejo oblasti kot javnost opozoril na nujnost sprememb volilne zakonodaje v skladu s takrat še neizvršeno ustavno odločbo. Nastop predsednika v državnem zboru gre razumeti “kot pomembno stvarno in simbolično dejanje,” so takrat sporočili iz njegovega kabineta.

Slovenskemu kolesju strankokracije je težko vsiliti drugačen ritem, mu dati pospešek ali ga ustaviti, pa tudi če si predsednik države. Lahko pa imaš, če si v tej funkciji, vsaj svoj slog.

Danilo Türk se je za takšen nastop odločil leta 2008, v nagovoru pa je posebej izpostavil problematiko ustavnega sodišča. Državnemu zboru je predložil pobudo v šestih točkah za spremembo tistih določb ustave, ki se nanašajo na pristojnost in delovanje ustavnega sodišča. Milan Kučan in Janez Drnovšek na lastno pobudo pred poslance nista stopila nikoli. Poslovnik poslancem daje tudi možnost, da od predsednika sami zahtevajo mnenje o določenih vprašanjih. Takšnih nastopov je bilo v preteklosti nekaj več.

Pogled nazaj in na to, kako so se za nagovore odločali njeni predhodniki, lahko odpre vprašanje, ali sedanji trenutek in izzivi, ki so pred nami, res kličejo po predsedničinem nagovoru. Ni izpostavila ene teme, ampak več področij, na katerih mora Slovenija po njenem okrepiti svojo odpornost, ni razmišljala le lokalno, ampak globalno.

Tiste, ki menijo, da je šla preširoko, velja z malo ironije spomniti na posledice nagovorov njenih prednikov, Pahorja in Türka. Volilna zakonodaja, za spremembo katere se je Pahor res zelo angažiral, se je na koncu spremenila le minimalno in toliko, da je zadoščeno ustavni odločbi, niso pa ogroženi interesi političnih strank, ki imajo z razporejanjem kandidatov še vedno velik vpliv na to, kdo bo izvoljen. Tudi ustavno sodišče ostaja prav takšno, kot je bilo leta 2008, le vedno bolj je zasuto z zadevami, med katerimi še vedno ne more izbrati najpomembnejših, ki terjajo vsebinsko odločitev.

Slovenskemu kolesju strankokracije je težko vsiliti drugačen ritem, mu dati pospešek ali ga ustaviti, pa tudi če si predsednik države. Lahko pa imaš, če si v tej funkciji, vsaj svoj slog.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je nekaj svojega sloga predstavila danes. Nekateri ga bodo opisali kot pretirano vpletanje v dnevno politiko, drugi kot jasno detektiranje ključnih tem današnjega časa in kot spodbudo za premislek. Ta je, o tem pa se morajo oboji strinjati, dandanes resnično nujen.