Predstava zgolj zabava

Nekoč - denimo takrat, ko je bil moj praprapraded še otrok - je bilo hudo: zabave je bilo bore malo, resničnega razvedrila in sproščenosti še veliko manj; življenje je bilo trdo, njegovo breme je malce lajšala edinole iz strahu pred neznanim vznikajoča vera, še bolj pa vraževerje in vročično kupovanje odpustkov.

In razum je vsake toliko zakinkal: tedaj so iz njegovega dremeža poganjale srhljive prikazni, kakršne je v trenutkih najgloblje samote in nepredirne gluhote v jedkanicah upodabljal Goya. Pozneje je razum začela vse pogosteje mučiti zavratna nespečnost: a vsakršnih, le navidez prividnih, nestvorov ni bilo zato nič manj: eden med njimi je bila tudi dozdevno osvobajajoča pošast komunizma. Občasnega razvedrila, ne pa tudi pristne sproščenosti, je bilo v času mojega pradeda resda malce več - zagotovo tudi zato, ker je imel podeželski dušni pastir v vsakdanjem življenju vse manj besede; njegov vpliv so načenjale šola, Mohorjeve večernice in vaška gostilna.

Pradedov sin, vnet domoljub in goreč šolnik, je bil, kar zadeva razvedrilo, še na boljšem - ne le zato, ker je med klerikalci užival sloves nekakšnega brezbožnika; v večji meri zato, ker je bil nepoboljšljiv prešuštnik. Čeprav se je sila rad zabaval, je neprimerljivo raje prebiral časopise in hodil na volitve, kot da bi zahajal v gledališče ali celo v opero: “Prave predstave se vselej dogajajo med ljudmi, tisto, kar 'špilajo' po teatrih, je zgolj pomilovanja vredno,” je v gostilni znova in znova pomenljivo pribijal. Ko bi bil še živ, bi se bil imenitno zabaval, sem ter tja morda celo razvedril: dandanašnji je razum sicer videti buden, da bi bolj ne mogel biti, toda slikovitih prikazni in naravnost nepredstavljivih predstav - “zunaj”, med ljudmi in v medijih, je več kot kdajkoli poprej. (Seveda mi nekakšna spodobnost veleva, da se ustavim pri dedu ...)

Vsaj eden od njegovih vnukov se zabava. A je daleč od tega, da bi se mogel tudi razvedriti. In kaj ga zabava? Vzporedni (zaresni?) svet, ki ga teatralično in patetično - kot najbolj pogrošno predstavo - dan za dnem neodpustljivo lahkoverno uprizarjajo mediji: “Prelomni čas - v politiko stopajo novi in neobremenjeni obrazi - znamenja korenitega preobrata - čas je, da usodo domovine naposled vzamemo v svoje roke - pogoltnemu kapitalu jih bomo enkrat za vselej dali po gobcu - korupcija in vsakršna izprijenost bosta kmalu le še relikta preteklosti - na obzorju se spodbudno svetlika - temačne sile bodo zdaj zdaj dokončno poražene - do zmagoslavja pravičnosti je le še korak ...” Res je: gora se (znova) trese, procesije romajo, peticije in zaklinjanja dežujejo kot iz škafa, novopečeni inženirji duš nestrpno čakajo na svoj trenutek. Torej na prihod odrešenika, ki bo pleve enkrat za vselej ločil od zrnja, temo strmoglavil v najgloblje brezno in poskrbel, da bo predstava slednjič postala resničnost.

In ta izprijeni, morda tudi izrojeni vnuk, vernik kužnega dvoma, se skrnobno zabava, bog ga nima rad! A le kaj mu bo zabava, ki ne prinaša ne razvedrila ne sprostitve?