Pregon

Ko sem se zadnjič na večer napornega dne vrnil domov in prižgal televizor, se je ravno pričenjal ameriški film, poslovenjen v Pregon. Pa si ga oglejmo, sem si prikimal, naslov obeta, privoščimo si malo sedme umetnosti, zakaj pa ne, ajde.

Na zaslonu so se že vrstila imena nastopajočih, med prvimi je bil omenjen Roy Scheider, predlani umrli igralec robatega ksihta, tisti, ki se je v Žrelu ravsal z morskim psom. Vse skupaj se je začelo s štorijo o nekem drugem tipu, miroljubnem črncu, ki mu neki tretji tip, polizan zoprnež, ubije ženo in hčer. Morilca dobijo, toda zavoljo pomanjkljivih dokazov ga morajo oprostiti, nakar pravico v svoje roke vzame miroljubni črnec, ki morilca ustreli na stopnišču pred sodiščem. Ustreljeni umre, miroljubnega črnca pa vtaknejo v zapor, kjer so vsi grozni in nasilni in razdeljeni v skupine in kjer nekega lepega dne mimogrede reši življenje velikemu mafijcu, ki ga igra Roy Scheider iz Žrela. Ko kmalu zatem nekaj zapornikov selijo v drug zapor, Roy Scheider prek svojih razvejanih znanstev poskrbi, da sta med njimi tako on kakor njegov novi prijatelj. Nevarni zaporniki v spremstvu nekaj paznikov potujejo - kajpak! - v nabito polnem potniškem vlaku, na katerem so tudi prikupna natakarica, bistroumna deklica, debelušni dobrodušnež in drugi. Kamera malo kaže potnike, malo zapornike, od prvih skače k drugim in spet nazaj, zlovešče napoveduje skorajšnjo godljo.

Ko Roy Scheider paznike prosi, naj ga pustijo na stranišče, se začne. Njegovi pajdaši, pomešani med običajne potnike, iz sukenj potegnejo revolverje, a neki detektiv je preveč spreten, da bi jim šlo vse gladko, loviti ga začnejo sem ter tja, drzna je tudi natakarica iz bifeja v sprednjem vagonu, pa še miroljubni črnec le nerad in s figo v žepu privoli v sodelovanje z nasilnimi sojetniki, skratka, zakaj sploh gledam te neumnosti, se sprašujem, se nenadoma zavem, kako globoko sem zabredel, dojamem, da je film zanič, da je scenarij luknjast ko ementalec, da so liki neizdelani, da se režiser ne zna odločiti, kdo je sploh glavni junak, da je nekatere like sprva razvijal, a jih zatem docela zanemaril, da so akcijski prizori štorasti, da so ob takšnem zmazku filmi Stevena Seagala videti kakor Bergmanove mojstrovine, da se sredi noči po nepotrebnem mučim s temile krjavlji in da sem razpet med Scilo in Karibdo, kakor se reče. Namreč, bi takoj ugasnil televizijo in šel spat, gotovo, a se vprašam: mar več škode napravim, če odneham pri dveh tretjinah filma in grem brž spat ali če si zadevo ogledam do konca in stran vržem še nekaj dragocenega časa? Se slišim, me strese - stran mečem dragoceni čas! Hudiča, me misel pograbi za goltanec, za tale zmazek ti grem žrtvovat dve uri življenja, ki se ne bosta nikoli več vrnili. O, ti nesreča, mar bi počel kaj drugega, koristnejšega, čas je denar, priložnost izgubljena ne vrne se nobena, kakšna neumnost tale film, kakšna neumnost ...

Si primažem eno, se umirim, trezno analiziram: čemu panika? Si odgovorim: i, zato, ker živiš v sistemu, ki te želi prepričati, da mora biti vsak trenutek dobro izkoriščen, da vse mora imeti svoj smoter, da nikdar ne smeš storiti ničesar nesmiselnega, nekoristnega, ničesar tja v en dan. Prikimam, si zamrmram: če je tako, potem se človek sistemu lahko upre tudi tako, da si ogleda kak slab film.

To rekši, se vrnem k filmu, ga spremljam do bridkega konca, zatem zdrsnem v spokojen sen.