Prej, vmes in potem

Pred sanacijo bank: podjetnik pride na banko prosit za nov kredit oziroma reprogram obstoječega. In ga ne dobi. Saj, si misli, smo v kreditnem krču in banke ne dajejo dodatnih posojil.

Po sanaciji bank: podjetnik pride na banko, tokrat v pričakovanju drugačnega odgovora kot prejšnjikrat. Saj, si misli, banke so sanirane, zdaj pa bom lahko dobil nov kredit. Bankir pogleda bilanco podjetja, a odkima. Kredita ne bo, pravi podjetniku, ker je vaše podjetje še vedno kapitalsko neustrezno. Povedano z vsakdanjimi besedami: preveč je zadolženo, zato banka vanj ne bo zlivala novih posojil.

Dvema prizoroma z enakim razpletom se ni kaj čuditi. Res se vmes dogaja bančna sanacija in izkazalo se je tudi, da imamo pri roki pripravljenega dovolj platna za krpanje bančne luknje, a dejstva ostajajo neusmiljeno enaka.

Slovensko podjetje ima v povprečju za vratom preveč dolgov in slaboten denarni tok. Vse več je takih, ki ne zmorejo poravnavati obresti za posojila, kaj šele investirati. To ni slovenski, temveč evropski pojav; Economist je taka podjetja upravičeno krstil za zombije. In za slovenske zombije bančna sanacija ne bo prinesla prav nič. Po napovedih Umarja bodo banke šele leta 2015 zmožne posojati podjetjem, ki niso prezadolžena. Zombiji bodo do takrat že dokončno iz igre, ostali pa se bodo morali prilagoditi, torej zmanjšati stroške, poiskati nove trge, zvišati dodano vrednost, temeljito pretehtati vsako naložbo ...

Enako velja za banke. Zdaj, ko jih bomo sanirali, se ne bi smel noben bančnik niti za sekundo spozabiti in spet dati kredita na lepe oči. Res pa je, da si banke po sanaciji ne bodo mogle privoščiti počitka; bančniki se bodo morali tako kot menedžerji v podjetjih usmeriti v iskanje novih poslov, kar bo vse težje. Edino zdravilo za slovenske težave je rast. Te pa ne bo, če starih vzorcev delovanja, ki so nas pripeljali na rob prepada, ne bomo spremenili. Sicer bomo vsi zombiji.