Preko trupla

Pred dnevi je po državi krožila sorazmerno odmevna vest o truplu, ki so ga našli pri Hotizi, na spornem ozemlju na levem bregu Mure, ki je, kot berem, vrisano v hrvaški kataster, vendar je bilo do leta 1991 pod nadzorom slovenske policije. Vest ni bila odmevna zaradi trupla, ki smo ga na televizijskih zaslonih videli sredi polja, pod sivim nebom pokrito z belo rjuho, ampak zaradi ... spornega ozemlja. Oziroma zaradi tistega polja in tistega koščka sivega neba, ki ga je bilo opaziti na televizijskih zaslonih, medtem ko nas je voditelj opozarjal, da se soočamo z novico, ki je razburila marsikoga v državi. Sprašujem se, ali je res možno, da so vsa bolečina, tragedija, gnev, novinarski patos in politični klovnizem, ki sem ga opazil tistega dne, le izraz politične spornosti ozemlja? Izhaja zgolj iz tega, ker so si ogledali truplo tako slovenski kot hrvaški policisti, kar je razburilo nekatere politike in novinarje v državi? Sodeč po novinarski interpretaciji dogodka in po reakcijah politične javnosti, je bil pri truplu, pokritem z belo rjuho, najpomembnejši protokolarni, diplomatski odnos, ki naj bi ga imela ena država do druge, ne pa odnos do prebivalcev, ki včasih tudi umirajo, pa čeprav so njihova trupla prikazana kot nepomembne vrane na polju.

Vedno znova sem presenečen, ko se soočam z brezbrižnim odnosom, ki ga ima država do svojih pokojnih državljanov, do smrti, do trupel, ki jih odkrijemo na poljih, ob avtocestah, pod mostovi. Ne vem, ali se še spomnite odnosa, ki ga je imel bivši režim do črne kronike. Takrat je bilo videti, da umorov in nasilja ni, če pa so že bili, so jih potisnili na sam rob, o njih pisali v vestičkah, objavljenih nekje med horoskopom in vremensko napovedjo. Res je, smrt sama po sebi ni zanimiva novica. S smrtjo človek ugasne in ne daje nič več od sebe, ni več zgodbe, je njen konec. Vselej je konec tisti, ki nas opozarja na vedno isti začetek. Dramaturgija, ki se dogaja okoli trupla, ležeče pod milim nebom, je vedno ista. Takšna, kot smo jo videli tudi pri Hotizi: dva moška v belih rokavicah nosita črno krsto. Tik za njima uniformiran moški opazuje krsto, zraven njega stoji civilist, ki opazuje uniformiranca. Za podlago imajo zeleno, urejeno, obdelano polje, ki čaka na pomlad.