Prekratkih sto

Tako neusmiljeni do katerekoli dosedanje vlade, kot smo tokrat do Cerarjeve, državljani Slovenije še nismo bili. Tistih sto dni, sicer neformalno obljubljenega miru, ji ni privoščil skoraj nihče. Ne opozicija, ki ji ves čas nagaja, ne posamezniki v koaliciji, in ne volilci. Ankete javnega mnenja kažejo, da tolikšnega padca zaupanja v tako kratkem času ni bila deležna še nobena od dosedanjih oblasti.

Pričakovano, upravičeno?

Pričakovano ne, če upoštevamo zavidanja vredno podporo na parlamentarnih volitvah in kratek čas vladanja. Ali upravičeno ... tu bodo mnenja deljena. Prav zadovoljen ne more biti nihče, kolikšno mero krivde velja Cerarjevim pripisati za to, da se stvari kaj prida ne premaknejo, pa bodo eni ocenjevali tako, drugi drugače.

Političnim analitikom je najlaže razočaranje volilcev pripisati razkoraku med Cerarjevimi napovedmi pred volitvami in aktualnim stanjem. Pri tem nas posebej spominjajo na njegovo priseganje na poštenost in etiko. Pa saj ga pri čem hudem še niso zasačili, za kaj torej gre? Verjetno za to, da so ljudje siti tudi politične negotovosti. Očitno so za nezadovoljstvo v tem pogledu dovolj že problemi pri kadrovanju ministrov in funkcionarjev, morda prenagljene in nepremišljene zamenjave, svoje je prispevala tudi komisarska saga v Bruslju (čeprav se je začela v prejšnjem času) in podobne zgodbe.

Pravi odgovor je v bistvu enostavnejši. Če niti tretja vlada v zadnjih treh letih ni izpeljala ničesar obetavnega, so se državljani pač obrnili na četrto možnost. Zanesli so se na sicer znano ime, a vendarle na novinca neposredno v politiki. Pričakovanja so bila očitno prevelika, nenadni preobrat ni bil mogoč. Tistih sto dni pa se izteka in Cerar bo v zelo kratkem času moral ovreči opozorila opozicije, da je stopil v prevelik čevelj in svojo vladno ekipo preoblikovati v učinkovito operativno telo.