Prelomni časi

Pomen čim višje stopnje samooskrbe s kmetijskimi pridelki in njihova varnost sta izraza oziroma koncepta, ki sta v zadnjem letu v ospredju slovenske kmetijske politike. Tudi veliki radgonski sejem Agra, ki je z več kot 1700 razstavljalci ter pričakovanimi 120.000 obiskovalci največji pri nas, programsko sledi smernicam agilnega kmetijskega ministra Dejana Židana.

Židanov aparat se je problema samooskrbe lotil sistematično. Na eni strani je ministrstvo doseglo sprejem zakonodaje, ki zelo omejuje krčenje kmetijskih zemljišč in prepoveduje poseganje na najboljša območja za pridelavo hrane, na drugi strani pa s širokimi osveščevalnimi akcijami in povezovanjem v prehranski verigi postavljajo pogoje, da bo slovenska hrana znane kakovosti in porekla bolj dostopna. Ne le, da bo prišla na vidnejše police v marketih, temveč bo tudi njena cena poštena: za vse deležnike v verigi, torej tudi za potrošnike. S kodeksom, ki naj bi ga danes podpisali v Gornji Radgoni, se bodo vsi, od pridelovalca do prodajalca, obvezali za ustrezno ravnanje pri posredovanju slovenskih pridelkov potrošnikom. Praktično to pomeni predvsem samoomejitev trgovcev pri v zadnjih letih vse čvrstejšem stiskanju pridelovalcev. Žitna kriza, pa letošnje zagate z zastrupljeno in domnevno zastrupljeno zelenjavo, so sprožile alarm na več koncih, slednjič tudi pri potrošnikih. Njihovo zavedanje o višji kakovosti, predvsem pa o sledljivosti in posledično večji varnosti hrane, se krepi. Resda potrošniška osveščenost v Sloveniji še zdaleč ni na takšni ravni kot v sosednjih Italiji in Avstriji, a vsak korak šteje.

V Sloveniji se soočamo z manj ugodnimi pogoji pridelave. Omejevalni faktorji so veliko območij z manj ugodnimi pogoji za kmetovanje, sorazmerno majhne kmetije, veliko območij z posebnimi režimi varovanja, kot sta Natura 2000 in vodovarstveni režimi, nizka stopnja povezanosti kmetov, vpad nizkocenovne ponudbe skromne kakovosti in še kaj. Z ustreznimi ukrepi država mehča nekatere od omejevalnih pogojev, na nekatere pa ne more imeti prav velikega vpliva.

Zadružništvo denimo, povezovanje pridelovalcev zaradi boljših pogojev nabave, izkoristka strojnega parka in zlasti skupnega nastopa na trgu, je pri nas, kot poudarja Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, na veliko nižji ravni kot pred dvema desetletjema. Eden od razlogov je tudi nova podjetniška kultura, v kateri je bilo zadružništvo prepoznano kot sestavina zavrženih časov, pravzaprav kot nekakšno kolhozništvo. Zmoto naj bi zdaj popravili, zadruge naj bi v imenu kmetov vse intenzivneje nastopale na tržišču in ponujale tudi količine, ki bodo zadostile potrebam velikih trgovcev, kjer si, to že moramo priznati, težko privoščijo, da bi sami po terenu pobirali tu eno in tam drugo gajbico zelenjave.

Z akcijami, kot bo, denimo, slovenski zajtrk za osnovnošolce, pa uspešno renesanso verjetno najbolj znanega tradicionalnega slovenskega živilskega izdelka, kranjske klobase, ali pa z utrjevanjem zavedanja o vrhunski kakovosti slovenskega oljčnega olja, se krepi tudi zavedanje potrošnikov. Potrošniki smo pomembni, tudi zato, ker lahko pokažemo in rečemo, da tega ali onega pridelka ali izdelka v svoja usta pač ne bomo dajali. Zdaj, se zdi, večina slovenskih potrošnikov veliko več ve o značilnostih avtomobilov in oblačil, ki jih uporabljajo, kot o značilnostih hrane, ki jo uživajo. Tako so do nadaljnjega vedno znova na mestu opozorila, da je nakup domačih pridelkov tudi narodnogospodarsko vprašanje, pa vprašanje ohranjanja delovnih mest v kmetijstvu in nenazadnje boj za ohranjanje kulturne krajine. Torej za marsikaj kar (še) imamo.