Premehka hrbtenica

“Slovenščina ni ogrožena. Naš jezik se je ohranil in okrepil do te mere, da ga danes aktivno dnevno uporablja okrog 2,5 milijona ljudi, kar ga med 7000 znanimi jeziki uvršča v elitno skupino jezikov, na 179. mesto oziroma med pet odstotkov najbolj razširjenih jezikov na svetu,” prihajajo že leta pomirjujoča obvestila iz Ljubljane, tradicionalno odtujene od razumevanja in odzivanja na življenje ob njenih nacionalnih in jezikovnih mejah.

Drugačen pogled na rabo jezikov prihaja že iz Bruslja. K temu kliče že postopnost favoriziranja od “globalnega” angleškega jezika na svetovni do “delovnih” jezikov na ravni Evropske unije, kjer se kot taka razglašata le po dva germanska in romanska jezika. Slovanskih jezikov ni v tej eliti, kar je dovolj čudno glede na pogodbeno enakopravnost vseh jezikov unije in glede na to, da se germanske in romanske jezike govorijo na vsega 16 odstotkov, slovanske pa kar na 58 odstotkov površine Evrope.

Čeprav danes skoraj ni več italijanskega šovinista, ki bi si na glas upal ponoviti besede, ki jih je v svojem javnem govoru leta 1864 izrekel tržaški zgodovinar Pietro Kandler, namreč da je slovenščina v primerjavi z italijanščino nadvse prostaški in idiotski jezik, pa je naklonjenost do Slovencev pri sosednjem narodu opaziti predvsem v nekaterih intelektualnih krogih, medtem ko povprečno italijansko meščanstvo in socialno nižji sloji svojega stališča do “ščavov”, kot nas še vedno mnogi imenujejo, niso bistveno spremenili. Do nas so ravnodušni ali celo sovražni. Naša “drugačnost” se jim kaže že v njim nerazumljivem jeziku, ki se ga niti v osnovah ne potrudijo obvladati, saj za to nimajo potrebe. Slovenci, na žalost zlasti Primorci, se jim, predvsem ob obetu zaslužka, s premikom jezikovne tehtnice na stran njihovega jezika, sami ustno in vse bolj tudi pisno udinjamo. Ob zavestnem odrekanju svojega bistva - jezika - s tem slabšamo pogoje sebi in zanamcem, da bi zaživeli v enakopravni jezikovni zvezi evropskih narodov.