Preohlapna turistična mreža

V časih, ko se slovenska zgodba o uspehu izgublja v političnih in tajkunskih blodnjakih, ni težko najti teme za temelji-to kritiko. Generali po bitkah štejejo mrtve in ugotavljajo, kaj bi bilo, če bi bilo kaj drugače. Gotovo pa je nekaj, kar ni od danes: Sloveniji ni koristilo, da reforme lokalne samouprave ni izpeljala do konca in ni prišlo do ustanovitve pokrajin, do regionalne delitve, v kateri bi dobili vmesni člen med občinami in državo, torej med oblastjo od spodaj in oblastjo od zgoraj. Tako smo v stanju, v katerem prihaja do umevanja občin kot mikro državic, da so sosedje prepogosto nasprotniki in konkurenti za isti plen, ne pa partnerji.

Slovenija je pravzaprav regionalno razdeljena. Imamo statistične regije, pa vremenske, kmetijske, nekakšne razvojne, tudi športne in še precej bi se jih našlo. Kot rečeno, pa nimamo upravnih, v katerih bi čvrsteje združili nekatere skupne in povezovalne funkcije ter tako manj trošili energije različnih vrst. Zakaj do politične regionalizacije Slovenije kljub številnim poskusom ni prišlo, je zagatno vprašanje. Eden od odgovorov je v fevdalizaciji države, ki so se jo šli župani v parlamentu, česar v dosedanji obliki ne bo več, saj bosta v naslednjem parlamentarnem sklicu županska in poslanska funkcija nezdružljivi.

Čeprav je bilo v zadnji strategiji turističnega razvoja Slovenije zapisano, da je treba ustanoviti turistične regije in krepiti regionalni destinacijski koncept zaokroževanja turistične ponudbe, naloga ostaja za prihodnost. Vse premalo je ustreznega grozdenja, s katerim bi ponudbo povezali in jo strateško usmerili. Upravne pokrajine bi seveda lahko bile tudi turistične regije z lastno strukturo, kar pa ne bi pomenilo, da bi bili mali ponudniki umaknjeni iz igre. Prej nasprotno, s širšim mreženjem bi lahko postali močnejši.

Zgledi iz regij v sosednjih državah so učinkoviti. Furlanija se predstavlja celovito, posamezne destinacije znotraj nje - pač glede na pričakovanja, potencial in ponudbo - pa s svojimi posebnostmi. Avstrijski model je zgleden, valove krize so elegantno prepluli. Hrvaška Istra je s povezano ponudbo s čvrstimi sidri, ki jih ne menjajo, postala prepoznavna destinacija, v kateri imajo vse večjo vlogo gastronomske in kulturne vsebine, s katerimi so pritegnili goste, ki se redno vračajo.

V naših lokalnih turističnih organizacijah gotovo vedo, da jim širše povezovanje utegne dati krila. A se pogosto ustavi pri bojazni, da jih bodo veliki sosedje naredili manj vidne, in pri tradicionalnem kupčkanju, zavzemanju za ohranitev drobnih koncesij, kot je denimo produkcija tiskovin. Saj veste, skoraj vsakdo ima sorodnika ali prijatelja, ki je bolj domač z računalnikom in rad dizajnira ...

Kazalci slovenskega turizma so letos dobri. Ne gre spregledati zavzetega delovanja STO in številnih bolj ali manj povezanih ponudnikov. V nekaterih segmentih reči zelo dobro tečejo, to pa ne pomeni, da ne bi mogli dvigniti tudi tistih, v katerih smo manj konkurenčni. Pomislimo, kakšen naboj bi imel sicer super filmček Skoči v Portorož, če ga ne bi zamejile meje piranske občine.