Preozke avtoceste

Kilometrske kolone tovornjakov in avtov, ki se na primorski avtocesti od odcepa Unec nabirajo proti Ljubljani in Postojni, so najboljše ogledalo stanja naših državnih cest. Če smo se vozniki že sprijaznili z dejstvom, da so po večini glavnih in regionalnih cest kolesnice vse globlje in luknje vse večje, pa ne moremo razumeti, kako tudi tam, kjer denar za obnovo je, odpove zdrava pamet.

Kako drugače razumeti odločitev Darsa, da gradbinci pri Uncu za skoraj dva meseca mirno zaprejo skoraj štiri kilometre avtoceste. In povzročajo tudi do 20 kilometrov dolge kolone, slabo voljo in konkretno gospodarsko škodo. Kot da so načrtovalci del z drugega planeta, kot da niso nikoli videli, kakšno gnečo povzroči ena sama počena guma na avtocesti!

Ko so gradbeni baroni in njihovi pribočniki pred desetimi leti odpirali zadnji del avtoceste proti Kopru in ob tem modrovali, kako se ne bojijo za svojo prihodnost, saj bo treba kmalu graditi tretji avtocestni pas, so se mnogi nejeverno nasmihali. Pa je bilo potrebnih samo deset let, da so naše avtoceste postale preozke za ves promet, ki se steka po njih.

Slovenske avtoceste danes omogočajo avtocestam primerno vožnjo le ponoči, pa še to ne vse dni v tednu. In še takrat lahko na avtocesti srečate prestrašenega medveda. Podnevi pa vožnja po avtocestah pomeni zaviranje, prehitevanje, ustavljanje ali preprosto vožnjo v koloni.

Sramotno je, da v takšnem stanju Dars ni sposoben ukazati gradbincem, da avtocesto obnavljajo le ponoči. In še bolj sramotno, da tega ne vidijo odgovorni v Ljubljani. Da nekdo ne udari z roko po mizi in reče butalskim maniram na naših cestah: “Dovolj!”

In še pika na i slovenskim cestnim podvigom: stroji brnijo tudi ob avtocesti med Vrhniko in Ljubljano. Pa brez skrbi, ne rijejo tretjega pasu. Postavili bodo sedem kilometrov protihrupne ograje in za to zapravili devet milijonov (sicer evropskih) evrov.