Prepoceni lipicanci?

Pred leti je takratni predsednik sveta zavoda kobilarne Mihael Brejc v Lipici gostil 150 sočlanov največje evropske politične skupine, Evropske ljudske stranke. Kljub temu, da so zastopali kar 27 članic EU, kjer bi ime Lipice morali biti splošno znano, so bili domala vsi presenečeni, ko so izvedeli, da so lipicanci slovenski in da ta kobilarna kot ena najstarejših na svetu deluje že od leta 1580.

Lipica je naš največji nacionalni kulturni objekt in simbol, pred leti je celo vzniknila ideja o njeni kandidaturi za Unescovo listo svetovne dediščine, a doma ni dobila podpore. A čez mejo je večini to le beseda brez vsebine.

Drugačna je zgodba o lipicancu. Lipizzan ali lipizzaner, kot ga poznajo v svetu, sloviti beli konj iz produkcije Hollywooda, pozna že skoraj vsak otrok. Žal se tudi tu kmalu zalomi; še celo znana igralca Denzel Washington in Gene Hackman sta se v filmu Škrlatna plima prepirala, ali so lipicanci iz - Španije ali Portugalske.

Uspešnejši pri promociji “lastnih” lipicancev so v sosednji Avstriji. Kobilarna Piber, ki je nastala šele leta 1920, ko so vanjo preselili del cesarske lipicanske črede, ki je preživel prvo svetovno vojno, je sicer desetletja preživljala težke čase. A zadnja leta se pospešeno odpira javnosti in turizmu. S tem tudi uspešno znižuje svojo odvisnost od državnega proračuna, saj vsako leto uspe prodati do 40 konj, ki neredko dosegajo ceno 15.000 evrov in več.

Lipici pa na drugi strani uspe prodati do 20 konj, a iztrži precej manj, od 2000 do 10.000 evrov. Ob dejstvu, da so to tako rekoč isti konji, je na dlani, da bo treba konjem v Lipici dvigniti ceno - tudi z večjo prepoznavnostjo Lipice na svetovnem konjerejskem in turističnem zemljevidu.

V zadnjih letih jim to počasi uspeva z organiziranjem množičnih, tudi svetovnih športnih prireditev s konji kot glavnimi nastopajočimi. A po drugi strani so še prešibki pri kadrih. Pri jahačih, denimo. Prav ti so tisti, ki šele v več letih dela naredijo konja, ki se tudi dobro prodaja.