Preživeli poskus

Poskus propadel, pacienti preživeli, bi lahko povzeli avanturo z ukinitvami nočnih izmen šestih regijskih centrov za obveščanje. Ker jim je zaradi upokojitev in varčevanja zmanjkalo ljudi za 24-urno delo v vseh 13 centrih, so uradniki pod vodstvom bivšega ministra Aleša Hojsa preprosto ukinili nočne izmene v šestih centrih in klice na 112 s teh območij preusmerili v sosednje. Seveda so ukrep podprli z vsemi možnimi razlogi (finančnimi, kadrovskimi) in šli celo tako daleč, da so se pohvalili, da je Slovenija na tem področju nadstandardna država. In mirno napovedali ukinitev tega nadstandarda.

Javnost je v duhu racionalizacije vse to razumela, dokler se niso začele pojavljati prve težave. Dokler postojnski gasilci in zdravstveni reševalci po radijskih zvezah niso mogli več priklicati operativca v Kopru, dokler je operativec iz Kopra na požar v Senožeče namesto senožeških gasilcev poslal sežanske … V Mariboru, denimo, večkrat niso razumeli besed ljudi iz Prekmurja, drugod pa so menda gasilci nekajkrat hiteli na pomoč v pravo ulico, vendar v napačno mesto.

Na tej točki bi se moral državni uradnik, sekretar ali minister, vprašati, koliko bo takšna racionalizacija stala. Ne v evrih, ampak v ljudeh, v življenjih … Predvsem pa priznati, da 20 let gradnje sistema zaščite in reševanja ni bilo nespametnih. Pa se ne sekretar ne minister tega nista spraševala in sta vztrajala pri racionalizaciji. Če ne bi vlada padla, bi namesto ponovnega 24-urnega delovanja vseh 13 centrov verjetno pisali o tem, katere so dokončno ukinili. Če kje, potem bi morala v sistemu zaščite in reševanja veljati stroka pred politiko. Pri nas pa stroko prisilijo, da pomaga politiki uresničiti svoje zamisli, pravilne ali napačne. In na koncu se bodo politiki čudili, če se bo kdo vprašal, ali ne gre tudi pri ohranitvi 24-urnega delovanja vseh centrov le za reševanje dvanajstih delovnih mest z ministrstva in ne toliko za varnost ljudi. Pri taki “instant” politiki je vse mogoče.