Preživeli smo še eno leto na cestah

Če se po letu 2020 z rekordno nizkim številom žrtev na slovenskih cestah v enem letu (80) še nismo mogli zares veseliti, ker je šlo za leto, ko zaradi epidemije novega koronavirusa nismo smeli prestopati občinskih meja, ko je veliko zaposlenih delalo od doma, ko je števec na avtocesti nad Razdrtim na velikonočni ponedeljek naštel kar 95 odstotkov manj prometa kot leto prej, smo z letošnjim “rezultatom” lahko bolj zadovoljni. 85 mrtvih je drugo najmanjše število žrtev na naših cestah v enem letu od leta 1955, ko pri nas statistično spremljajo dogajanje v prometu. Komaj pred štirimi leti (leta 2018) se je to število prvič spustilo pod 100, naslednje leto le za dva preseglo stotico, se leta 2020 krepko znižalo, predlani spet skočilo čez stotico, lani pa se znova približalo rekordno nizki številki 80.

V letih, ko ni bilo ne duha ne sluha o rednih preventivnih akcijah, ko so voznike preverjali z alkotesti bolj izjemoma in ko je še marsikateri policist med službenim časom vozil pijan, so lahko o teh številkah le sanjali. Še leta 2007 je na slovenskih cestah umrlo skoraj 300 ljudi, da ne govorimo o 80. in 70. letih, ko so pobirali mrtve iz jarkov in zveriženih pločevin skoraj tedensko.

Niti najboljši avti, najstrožje omejitve in najboljše ceste ne prinesejo tistega, kar prinese zavedanje, kako nevarno je voziti prehitro, pijan in med vožnjo gledati film.

Ja, v vseh teh letih so se izboljšali avti, vanje so nam namestili zračne blazine, začeli smo se pripenjati s pasovi, popravili so luknjaste ceste, preplastili nevarne ovinke, zgradili avtoceste, začeli smo brati omejitve hitrosti... ampak niti najboljši avti niti najstrožje omejitve in niti najboljše ceste ne prinesejo tistega, kar prinese zavedanje, kako nevarno je voziti prehitro, v pijanem stanju in med vožnjo gledati film ali brati knjigo. Tega se še kako zaveda na stotine in stotine slovenskih družin, ki svoje bližnje obiskuje na pokopališčih, namesto da bi jih v njihovih stanovanjih, hišah, z njihovimi družinami.

Nesreča nikoli ne počiva, pravi star izrek. In čeprav je že pošteno oguljen, drži kot pribit. Nesreča ne počiva, če žagamo drva, če hodimo po ulici, še posebej pa ne, če vozimo po prepolnih cestah. Pa tudi, če ob tem upoštevamo vsa pravila in vse predpise. Če pred avto skoči 300-kilogramski jelen, je trčenje neizbežno.

In tukaj pridemo do bistva. Če vanj trčimo s hitrostjo 120 na uro, je malo upanja na ugodno rešitev. Za nas in za jelena. Če pa vanj trčimo s hitrostjo 60 kilometrov na uro, bomo preživeli v avtu in bo verjetno preživel tudi jelen. Zato - tisti, ki smo na cestah preživeli leto 2022, ne glejmo med vožnjo v telefone, ne vozimo prehitro, ne divjajmo po mestih... in bomo morda preživeli tudi leto 2023.