Pri nas ni nič skandinavskega

V Sloveniji veliko premalo govorimo o konkurenčnosti. Včasih o tem govorijo podjetniki ali pa profesorji, načeloma pa je glede tega precejšnja tišina. Mislim, da je razlog za to naša socialistična preteklost, v kateri smo se bolj posvečali vprašanju, kaj narediti, in manj temu, za koliko denarja to lahko naredimo.

Zato še danes večkrat slišimo jadikovanja, češ kako je mogoče, da je neka tovarna propadla, čeprav so v njej znali izdelati tako lepe stvari. Verjetno res, vendar so bile predrage. Zavedati se moramo, da ni dovolj znati narediti, ampak da je treba to spraviti v uporabo oziroma prodati. To pa lahko naredimo samo, če smo izdelek naredili dovolj poceni.

Na to vpliva kup elementov, začne pa se s ceno dela. To je namreč pomemben del cene izdelka; višji, kot so stroški dela, dražji je izdelek. A da se razumemo: plača delavca, ki sodeluje pri nastajanju izdelka, niti slučajno ni glavni element konkurenčnosti. Če bi to držalo, Nemci ne bi bili bolj konkurenčni kot mi.

Seveda se pri tem ni mogoče izogniti vprašanju, koliko delavec naredi za svojo plačo. H konkurenčnosti svoje prispevajo še tehnologije in organizacija procesov v podjetju, velikost in učinkovitost podpornih služb, pa tudi gospodarsko okolje nasploh ... To zajema izredno široko polje, od višine davkov in od tega, kako jih država porabi, vpliv birokracije na podjetja in podjetnike, do infrastrukture, ki je v državi. A če se vrnemo spet k naši zgodbi: na to, kako bomo uspešni pri prodaji izdelka, seveda vplivajo tudi njegove lastnosti, kakovost, prednosti in tržna zanimivost nasploh. In še: smo ga spromovirali? So kupci zanj pripravljeni plačati več, kot če bi bil izdelan na Kitajskem? Seznam elementov, ki določajo našo konkurenčnost, je res zelo dolg.

Dejstvo je, da živimo v svetu, kjer v času globalizacije lahko kupiš izjemno poceni izdelke. Izdelani so v državah tretjega sveta, kjer delavci delajo za enega črnega in enega belega, a vendar so njihova kakovost, dizajn in še kaj vprašljivi. Jasno je, da si podjetje lahko privošči izdelovati in prodajati tudi dražje izdelke, vendar pa morajo biti nedvomno boljši kot kitajski. Po drugi strani pa si seveda lahko privošči prodajati tudi slabše izdelke od, denimo, švicarskih, saj bodo njegovi cenejši. To sicer najbrž ni cilj, vendar pa je podjetje konkurenčno. To se bo na koncu poznalo v mesečni kuverti, čeprav ni ravno primerljiva s tisto v Švici.

Za podjetje je pomembno, da proda svoje izdelke za toliko denarja, da lahko poplača vse stroške in da mu še nekaj ostane za dobiček. Takšno podjetje je konkurenčno, in upravičeno lahko pričakuje, da bo delovalo tudi vnaprej. Če pa tega ne zmore, je obsojeno na propad. V poplavi tajkunskih zgodb v Sloveniji radi pozabljamo, da niso vsa podjetja propadla zaradi finančnih malverzacij. Marsikatero enostavno ni zmoglo več zahtevnega konkurenčnega boja na svetovnem trgu in je zato ugasnilo. To je način, da trg pomete s slabimi, ki jih potem nadomestijo boljši. To je kruti svet svetovnega tekmovanja, ki marsikomu ni všeč, ne more pa zanikati, da dolgoročno ne prinaša materialnega blagostanja. In tega se moramo zavedati.

Po drugi strani pa na konkurenčnost izjemno pomembno vplivajo tudi razmere v družbi. Dobro podjetje težko funkcionira v državi, ki slabo deluje. Če je, denimo, javni sektor prerazkošen in predrag, če so pravice previsoke, jih gospodarstvo ne zmore financirati in na koncu propadeta oba. Zato imamo lahko le takšno zdravstvo, šolstvo in drugo, kot je splošna raven razvoja v državi. In zato se ne moremo sklicevati na skandinavske standarde. Pri nas ni žal prav nič, kar bi dišalo po Skandinaviji.

Leon Klemše je predsednik uprave Interfin Naložbe, Koper