Pričakovani dvoboji in slovo “starih mačkov”

Volilna kampanja je bila v občinah na severnem Primorskem precej umirjena, v nasprotju z južnim delom pokrajine ekscesov ni bilo, kar je prav blagodejno. Prav tako je bila volilna udeležba večinoma nadpovprečna, kar nakazuje, da občani tod volitve dojemajo kot normalen demokratičen proces, katerega namen je izbrati tiste, ki bodo naslednja štiri leta vodili njihove občine, in ne kot cirkuško predstavo ali medijski šov, ki naj zadovolji najnižje strasti. Če bi še lahko rekli, da je bila kampanja “dolgočasna”, pa to ne velja za nekatere rezultate volitev, županskih in tistih za občinski svet, ki so v nekaterih občinah dodobra premešali karte. Polovica aktualnih županov je ohranila stolček, nekateri so še v igri.

V novogoriški občini, denimo, kjer bo, enako kot v zadnjih mandatih, župana dal šele drugi krog. Ta je bil pričakovan, že pred volitvami se je ugibalo le to, kdo bo 2. decembra izzivalec aktualnega župana Mateja Arčona. Da je to postal Klemen Miklavič iz Goriške.si, ni presenečenje, prav njemu se je pripisovalo največ možnosti. In se je pravzaprav znašel v podobni vlogi kot Arčon pred osmimi leti, ko je v drugi krog startal z drugega mesta in nato premagal kandidatko SD Darinko Kozinc. Volilci so takrat jasno izrazili, da želijo zamenjavo in SD, ki je do tedaj imela župana in večino v mestnem svetu, je izgubila tudi dva sedeža. Podobno se dogaja zdaj, ko je Arčonova lista prav tako izgubila dva sedeža in s tem večino. Za ugibanje, ali se bo scenarij ponovil in bo Nova Gorica dobila novega župana, je seveda še prezgodaj. Arčon, ki je leta 2014 v drugem krogu premagal prvaka Goriške.si Luko Manojlovića, ima še kakšno železo v ognju, glede na to, da je Goriška.si dobila večino, pa ima Miklavič dodaten veter v jadrih. Sodeč po razmerjih v mestnem svetu pa bo župan, kdorkoli že bo, moral tako ali drugače sklepati zavezništva s kopico list. Kar ni enostavno.

Če bi še lahko rekli, da je bila kampanja “dolgočasna”, pa to ne velja za nekatere rezultate volitev, županskih in tistih za občinski svet, ki so v nekaterih občinah dodobra premešali karte.

Med “pričakovana presenečenja” nedvomno sodita zmagi Gorana Kodelje v Vipavi in Tine Gerbec v Kanalu. V Vipavi se po 24 letih poslavlja Ivan Princes, poleg briškega Franca Mužiča, ki ostaja še sedmi mandat, eden od dveh primorskih večnih županov. Presenečenje ni, da je Kodelja zmagal, pač pa, da je dobil skoraj 70 odstotkov glasov. Tudi v občinskem svetu, sploh s podporniki, ima izrazito večino. Očitno je bilo volilcem dovolj sedanjih obrazov in župana, tudi spori v zadnjem letu so krnili ugled v vipavski lokalni politiki. Podobno so volilci v kanalski občini, sicer manj pričakovano že v prvem krogu, “odpihnili” župana Andreja Maffija, čigar SLS je izgubila dva sedeža. Severna Primorska je prav v Kanalu dobila edino županjo.

Volilci so pokazali vrata tudi cerkljanskemu županu Juriju Kavčiču, staremu mačku, čigar SLS ostaja, sicer oslabljena, v sedlu, Idrija pa je bila tik pred tem, da za župana dobi Tomaža Venclja, ki mu je za zmago v prvem krogu zmanjkalo slabih pet odstotkov. Za nekaj razburljivosti v Posočju, kjer sta župana v Tolminu in Bovcu pričakovano gladko zmagala, so poskrbeli v Kobaridu, kjer se obeta zanimiv drugi krog, karte pa so se precej premešale tudi v občinskem svetu.

Težko bi torej rekli, da so volitve prinesle obrat generacij, vsekakor pa je marsikje zavel svež veter, ki bo morda vplival tudi na to, koliko se bodo občine v prihodnjih štirih letih uspele povezati med seboj. Kar je gotovo bistveno za razvoj severa Primorske.