Prihodnost je danes

Ko so ustanavljali Univerzo v Novi Gorici, so se njeni tvorci zavedali, da ne bodo mogli tekmovati z množičnostjo študentov in enakimi programi kot že uveljavljene univerze. Zato so našli svojo nišo, se povezali s sorodnimi institucijami in veliko energije vložili v raziskave ter razvoj. Danes slednje predstavljajo 70 odstotkov njihovega dela in so temelj, ki zagotavlja obstoj.

Nič drugače ni v gospodarstvu. Posebej v globalnem, kjer sodobnost odslikava rek “Kdor se ustavi, je izgubljen.” V Sloveniji se je, tako se zdi, čas ustavil ali vsaj teče počasi. Ob osamosvojitvi je bila glavna na vasi (vzhodni Evropi), danes je “zgodba o uspehu” bolj bleda. Nekaj so naredile okoliščine, preveč pa samozaverovanost v lastno vrednost. Očitno ne dodano. Vsaj glede na to, da nas pri slednji sosednja Avstrija krepko prekaša. Tam so znali, na primer, lesno ali tekstilno industrijo dvigniti na visoko raven, pri nas sta, nekdaj uspešni, propadli. V globalizaciji pač ne šteje minulo delo, ampak razvoj. A namesto zanj je pri nas denar dolga leta šel (in marsikje še gre) za privatizacije in dividende, v krizi pa ga je, če ga je, komaj dovolj za stroške. Za premnoga podjetja je (bil) vložek v razvoj natanko to. Nepotreben strošek. Kljub vélikim besedam o silicijevi dolini, povezovanju univerz in gospodarstva, prenosih in oplajanju znanj ... In kljub obljubam politike, ki naj bi zagotavljala stimulativno okolje za razvojno prodorna in inovativna podjetja, a na tem področju caplja za razvitimi. Saj ne, da Slovenija in Primorska nimata uspešnih podjetij ali razvojnih institucij. Kar nekaj jih je. Splošni trend pa ne obeta. Smo, kjer smo.

Kitajci so prodor v svet začeli s ceneno delovno silo, Zdaj ga prevzemajo z vlaganjem v razvoj, raziskave in visoko tehnologijo. Oni že vedo. V Sloveniji kot da gre proces v nasprotni smeri. Veliko večji problem so predragi delavci kot to, da se premalo stavi na razvoj. Besede pač niso dovolj, prihodnost je danes. Le zakaj se zdi, da je Slovenija - včeraj?