Prihodnost je vedno bolj enaka

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bi imela morda dober, morda slab, vsekakor pa odločilni vpliv na največji kup denarja v državi in na enega najpomembnejših družbenih podsistemov. Ampak nekako po krilatici, da je zdravje naša največja vrednota, dokler nam ne ponudijo druge porcije čokoladne torte ali tretjega kozarca vina, korenit poseg v zdravstveni sistem ne zanima nikogar več. Ker je namreč čas za pivsko bratenje in predvsem rezanje torte.

Pred nocojšnjim glasovanjem v Državnem zboru je predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan rekel, da bo glasovanje pokazalo, kako po hodnikih tečejo pogajanja o morebitni novi koaliciji. Vodja poslanske skupine Levice Matej T. Vatovec pa je menil, da bo odločitev predvsem preizkus načelnosti strank. Zakon je stranska žrtev političnih iger, je na koncu razprave užaljeno sklenil Luka Mesec in zaslon je pokazal rezultat 32 za in 51 proti. Mnenja o tem, ali je razporeditev poslanskih glasov simptom prvega kroga novih koalicijskih pogajanj ali prvo dejanje v naslednji predvolilni kampanji, so še vedno deljena. Ampak ali je sploh pomembno? Največja razlika je bržkone v tem, da je nova koalicija cenejša. Teoretično, seveda.

Je bil rezultat glasovanja začetek novih koalicijskih pogajanj ali prvo dejanje v naslednji predvolilni kampanji?

Ugotovitev, da je bil zakon stranska škoda političnih iger, je vsekakor netočna. Stranska škoda je namreč veliko večja. V proceduralnih predalih ostaja na kilograme papirjev, ki jih nihče več ne bo pogledal, in priročni izgovor za ne odločanje bo v nejasno prihodnost pomaknil številne pomembne teme. Absurdnost političnega diskurza, v katerem vsi predstavniki poslanskih skupin govorijo o svoji konstruktivnosti, odprtosti in pripravljenosti na sodelovanje, je ob tem spoznanju boleča.

Po letu in pol Šarčevega vladanja, tudi po mnenju njegovih nasprotnikov niti ne katastrofalnega, na površje znova prihajata dve večni resnici. Prvič: politična propaganda je veliko bolj učinkovita, ko se govori o prihodnosti. Ker prihodnosti, v nasprotju s preteklostjo, nihče ne pozna, in je obljuba poceni oblika, ki prenese čisto vse. In drugič: bolj kot se politika ukvarja z obljubami, bolj gospodarska in socialna resničnost ostajata enaki. Status quo pa vedno koristi predvsem: pridobljenim pravicam, izsiljenim privilegijem in vzpostavljenim povezavam.