Prijatelji v nesreči

Prijatelja spoznaš v nesreči. Tale stari rek še zmeraj potrjujejo tudi tantadruji, nagrade, s katerimi trije primorski teatri minulih pet let ob pomoči strokovnih žirij vrednotijo svoje delo. Občutek, da jih osrednjeslovenska cehovska srenja pri podeljevanju priznanj prepogosto prezre, je tržaško, novogoriško in koprsko gledališče povezal bolj, kakor je to zmogel storiti dragoceni, a iz leta v leto bolj shirani Primorski poletni festival.

Naši gledališčniki s tantadruji niso poskrbeli zgolj za dobrodošlo inventuro primorske gledališke letine, marveč tudi za njen odmev v javnosti, pa četudi zlasti primorski. In ustvarjalci so dobili lepo priložnost, da se ne srečujejo samo na pogrebih kolegov.

Pa vendar te priložnosti minuli petek na slovesnosti v Novi Gorici niso najbolj izkoristili - v dvorani je zevalo preveč praznih sedežev, da se ne bi vprašali, zakaj nagrajencem niso prišli zaploskat in čestitat tudi njihovi kolegi; teh je bilo komaj za vzorec. So bili odsotni zaposleni z drugimi nalogami ali pa so tudi oni podlegli hudi bolezni naše dobe, vseenosti? Si mar tantadrujev bolj kakor sami igralci želijo direktorji in umetniški vodje, željni nekoliko krepkejše - in nujne - javne pozornosti?

Poleg tega so za slabo voljo ob letošnji podelitvi poskrbele tudi povsem nepotrebne kolobocije okrog (ne)prisotnosti ministrstva za kulturo na petkovi slovesnosti. No, predstavnica ministrstva - vendar ne ministrica! - je nazadnje vendarle prikorakala v gledališče in celo pozdravila zbrane ter čestitala nagrajencem, ostal pa je grenak priokus, da je združitev Primorske z matično domovino na nekaterih področjih zgolj hec, pobalinska potegavščina. In da se tantadruji žal niso rodili iz zmotne utvare.

A treba se je veseliti, ne tarnati. Navsezadnje: primorskim gledališčnikom se v petih letih, kolikor družno skrbijo za tantadruja, še ni uspelo skregati. To pa je za Slovence vsekakor poseben dosežek, vreden vsaj omembe, če ne celo nagrade. Pa magari tantadruja.