Prijaznost tujcev

Vselej kadar me gane dobrota, ki jo v tem ubožnem svetu neznanec izkaže neznancu, se spomnim zadnjih besed gospodične Blanche DuBois v Tramvaju Poželenje. Nameni jih zdravniku, ki jo, revo zblaznelo, odpelje s seboj: “Kdorkoli ste - zmeraj sem bila odvisna od prijaznosti tujcev.”

Spet sem se jih spomnil ondan, ko sem na parkirišču - veliko, morda še preveč bo o življenju in družbi spoznal, kdor dobro opazuje parkirišča, dogajanje tamkaj, odnose, ki hitro vznikajo in ponikajo med vozniki, drobne geste redke vljudnosti in pogostejše osornosti, ki si jih izmenjujejo prihajajoči in odhajajoči in gneva polni iščoči - skratka, besed uboge Blanche sem se spet spomnil ondan, ko sem jemal slovo od nadpovprečno udobnega parkirnega prostora. Pa ti na lepem ugotovim, da se lističu, ki mi ga je bil ob prihodu v zameno za nekaj drobiža dal bližnji parkiromat, še ni iztekel rok trajanja. Stran bi ga bilo škoda vreči, sem zagodel, spet zlezel na dan in stopil v osrčje asfalta, čakajoč prvega prišleka. In ga dočakal. Bila je gospa, ki je skrbno zasidrala svoje vozilo in kar nekako nagonsko krenila proti parkiromatu. Streslo jo je, zamišljeno brskajočo po denarnici, ko sem se ji približal z bočne strani, jo ogovoril, ji pod nos pomolil listič, nate, gospa, tule ga imate, je še veljaven, pa si z njim nimam kaj pomagati, ker odhajam.

Najprej je rahlo dvignila komolec, ga že jela postavljati v bran, a takoj zatem dojela dobronamernost ponudbe, zajela sapo, stopila korak nazaj, joj, a mislite resno, a vam moram kaj plačati, kako naj se oddolžim ... Skratka, veliko preveč hvale za nekaj ušivih centov.

Pa ni šlo za cente. Za cente se ne bi tako zahvaljevala in se nasmihala in mahala še ob slovesu, od daleč pošiljala pozdrave zahajajočemu avtomobilu. Ni šlo za cente, sem ponovil in se spomnil, da je tudi mene nekam silovito ganilo, ko sem se prvikrat znašel na njenem mestu, srečni dobitnik še veljavnega lističa.

Že tako daleč smo pririnili, da se skorajda več ne jezimo, če nam sredi prehoda za pešce avtomobil zapelje tik stopala, orošenih oči in s cmokom v grlu pa zremo, če nam kdo mimogrede izkaže drobec dobrote.

V svetu, kakršnega se ne bi otepal, bi ne bili toliko ganjeni ob prijaznosti in ne tako prijazni do neprijaznosti.