Priključitev Primorske

Kdo ve, če bo Zoran Janković čez dobrih štirinajst dni prišel v Lipico. Lahko bi. Ker se na primorskih proslavah dobro počuti. Na koprskem pomolu lani je bilo, kot da bi se vrnil domov. Doživel je takorekoč stoječe ovacije in ko se je prikazal, občinstvu ni bilo več mar, da v prvi vrsti ni nikogar iz takratne vlade Janeza Janše.

To je bila tista proslava, na kateri je koprski župan Boris Popovič, ki je prišel na oblast s parolami o nesposobni in pokvarjeni rdeči trdnjavi, tako prisrčno potrepljal po ramenu Milana Kučana. Vreme je bilo nadvse lepo, morje se je svetilo in vsi so bili zdravi in dobro razpoloženi. Prišel je tudi Gašpar Gašpar Mišič, državnozborski poslanec. Nosil je majico z rdečo zvezdo.

In če bo Zoran Janković prišel na proslavo v Lipico, kjer bo pel Tržaški partizanski pevski zbor, kdo ve, kako ga bo sprejelo občinstvo. Nadvse prisrčno najbrž. Kajti ljubljanski župan in zamrznjeni predsednik stranke na oblasti zadnje čase v Primorsko vlaga nadčloveške napore. V ponedeljek je denimo, medtem ko naj bi bil na telepatski zvezi z luškimi nadzorniki, predlagal, da bi trg pred Konzorcijem, tisti ob nekdanji Titovi ulici, posvetili Borisu Pahorju. In to že ob naslednjem evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov.

Zoran Janković bi pravzaprav moral priti na primorsko proslavo, ki bo najbrž padla ravno v čas med strankinim volilnim kongresom in razkritjem novih varčevalnih ukrepov vlade Alenke Bratušek.

Kajti kobilarna, brez pravega gospodarja in v globoki izgubi, kar kliče po nadčloveških naporih. Pa tudi pošteno je, da Janković izenači dosežke svojih političnih antagonistov tudi pri prizadevanjih za golf igrišče na zelenih lipiških travnikih in ne samo pri odpiranju slovenskega okna v svet. Od proslave do proslave bi tako lahko zasnovali na desetine razvojnih gospodarskih projektov.

Vse dokler ne pride čas za ponovno odcepitev. Primorske. Ali pa kar Slovenije.